Pozimi leta 1914 je sredi brutalnosti prve svetovne vojne vzdolž zahodne fronte prišlo do nenavadnih, spontanih premirij, znanih kot božično premirje.
Božične pesmi, ki so pobratile sovražnike
Na božični večer so britanski vojaki slišali nemške enote peti božične pesmi in videli luči ob njihovih jarkih. Petje je preseglo jezikovne razlike in postalo simbol skupne človeškosti.
Naslednji dan so se vojaki obeh strani srečali na nikogaršnji zemlji, si segali v roke, izmenjavali cigarete in hrano ter v miru pokopali padle soborce. Ponekod so celo igrali improvizirane nogometne tekme. Premirje seveda ni potekalo enotno: v nekaterih sektorjih je trajalo le nekaj ur, drugod do dneva svetega Štefana, ponekod pa do premirja ni prišlo in so se boji nadaljevali.
Premirja na fronti po božiču 1914 prepovedali
Vojaški poveljniki so nad dogodki izrazili nezadovoljstvo, saj so se bali, da bi bratstvo s sovražnikom oslabilo bojevniški duh. Po letu 1914 so bila podobna premirja strogo prepovedana, vojna pa se je kmalu vrnila v svojo običajno brutalno podobo.
Izjemen simbol človečnosti
Božično premirje ni spremenilo poteka vojne, vendar ostaja izjemen simbol človeškosti v razčlovečenem, industrijskem konfliktu. Kratek trenutek, ko so vojaki drug v drugem prepoznali soljudi, ne sovražnikov.
