Na ozemlju Slovenije so številni bunkerji, nekateri bolj, drugi manj ohranjeni, le malokdo pa pozna njihovo namembnost. Gotovo pa je že marsikdo slišal za Rupnikovo linijo, vendar večina ne ve, da jo imamo tudi na Koroškem in Štajerskem, in ne samo na nekdanji Rapalski meji, kjer si jo nekateri, kot je zapisal Aleš Zelenko, soavtor knjige Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926-1941, po domače rečeno “lastijo”, oziroma si lastijo ime Rupnikova linija. Še živeči domačini pri nas na štajerskih koncih se še vedno spominjajo, kako je hodil naokrog general s kozjo bradico in kako se je širil glas, da je to general Rupnik. Se je pa te linije ponekod prijelo tudi ime “Maistrova linija“, saj je imela namen braniti našo severno mejo pred Nemci. Posebnost linije na severni meji, za razliko od tiste na zahodni, je bila bojna uporaba, saj so bunkerji tukaj “videli” spopade.
Aleš Zelenko: “V knjižnicah podatkov na temo Rupnikova linija takrat ni bilo”
Aleš Zelenko, ki je v povezavi z Rupnikovo linijo napisal več člankov, trenutno pa pripravlja knjigo na temo Rupnikove linije na območju severne fronte, je odraščal v neposredni bližini teh bunkerjev. Poleg tega je bil njegov dedek jugoslovanski graničar in je aprila 1941 v bunkerju čakal na Nemce ter o tem pogosto povedal kako zgodbo. Kaj več podatkov o tem pa mu kot otroku ni bilo na razpolago. »Pred 21 leti sem se odločil zadevo v celoti raziskati. V knjižnicah podatkov na temo Rupnikova linija takrat ni bilo. Naivno sem šel v prvi muzej in pričakoval, da pa bom, če že kje, tam gotovo zvedel vse, pa so mi rekli, da mi na žalost ne morejo pomagati, ker o tem ni nobenih podatkov”.
Čez eno leto pohajkovanja po okolici Maribora mi je bilo jasno, da je bunkerjev precej več kot sem mislil in da bi si bilo morebiti dobro zgodbe domačinov zapisati. In raziskati celotno Štajersko in Koroško, prevrtati muzeje in dokumente.
“Tako sem šel od enega do drugega bunkerja in vmes o naslednjih povpraševal domačine, ki so bili povečini zelo prijazni, in vmes od njih zvedel še kako zanimivo zgodbo. Čez eno leto pohajkovanja po okolici Maribora mi je bilo jasno, da je bunkerjev precej več kot sem mislil in da bi si bilo morebiti dobro zgodbe domačinov zapisati. In raziskati celotno Štajersko in Koroško, prevrtati muzeje in dokumente. Na koncu sem govoril z okrog tisoč ljudmi in sem jim moram iskreno zahvaliti za vso izkazano pomoč in prijaznost. Brez njih in njihovih pričevanj bi bili bunkerji samo beton brez “duše“, je za Maribor24 povedal Aleš Zelenko, ki je v nadaljevanju odgovoril na nekaj naših vprašanj:
Foto: Rupnikova linija v Šentilju, Aleš Zelenko
Kakšni so bili vzroki za gradnjo utrdb?
Vzrok za gradnjo utrdb je bila zaščita naše slovenske severne meje oziroma severne fronte” kraljevine Jugoslavije pred nemško agresijo. Po anšlusu Avstrije k Nemčiji marca 1938 je vrh jugoslovanske vojske, kljub določenemu nasprotovanju zelo skorumpirane in neodločne politike, uvidel, da glavni sovražnik Jugoslavije ni Italija ampak Nemčija. Nemška vojska je bila precej bolje opremljena in izurjena kot italijanska in nacizem precej bolj agresiven kot fašizem. V primeru hitrega prodora nemških oklepnih enot preko severne meje bi te zavzele večja mesta, med drugim Ljubljano in Maribor, ter napredovale naprej v globino Jugoslavije proti Zagrebu in naprej, kar bi imelo za Jugoslavijo zelo negativne posledice, tako vojaške kot politične.
Vzrok za gradnjo utrdb je bila zaščita naše slovenske severne meje oziroma severne fronte” kraljevine Jugoslavije pred nemško agresijo.
Ogroženo bi bilo zaledje zahodne fronte, obrambe na rapalski meji proti Italiji, ki bi jo bilo potrebno zapustiti brez boja. Zavzetje večjih mest v Sloveniji (Dravski banovini) in na Hrvaškem pa bi imelo tudi pričakovane zelo negativne učinke na moralo prebivalstva, ki je bilo marsikje nenaklonjeno kraljevini, nezadovoljno s slabim ekonomskim stanjem ali pod vplivom nemške propagande, posebno nemška manjšina.
Za nas je zanimiv zlasti šesti sektor obrambne linije
V primeru vojne je jugoslovanski vojaški vrh pričakoval napad nemških sil predvsem po glavnih smereh preko lažje prehodnega odprtega terena. Na zahodnem odseku severne meje, od tromeje z Italijo proti vzhodu, so bile zaradi težko prehodnih Alp in Karavank možne samo tri začetne smeri napredovanja, preko Korenskega sedla, Ljubelja in Jezerskega. Vse te so potekale po dolinah ali soteskah in jih je bilo možno dalj časa zapirati z manjšimi silami. Za utrjevanje teh je bil zadolžen IV. odsek za utrjevanje.
Utrdilo se je pomembnejše mejne prehode kot Šentilj, Trate in Gornja Radgona, za njimi pa je bilo načrtovanih (a ne v celoti izdelanih) precej večjih in manjših obrambnih položajev ob rekah Meži, Mislinji, Dravi, Pesnici, Dravinji in marsikje drugje.
Drugače je bilo na vzhodnem odseku severne meje, kjer je teren precej bolj prehoden, posebno na Dravskem in Ptujskem polju, mejni prehodi in komunikacije pa številni. Za utrjevanje severne meje od Črne na Koroškem do izliva Dravinje v Dravo je bil v drugi polovici leta 1938 oblikovan VI. odsek za utrjevanje, podrejen Štabu utrjevanja generala Leona Rupnika. Naloge odseka so bile obsežne, od podrobnih študij terena do gradnje. Obrambo se je načrtovalo od same meje in daleč v globino proti jugu.
Utrdilo se je pomembnejše mejne prehode kot Šentilj, Trate in Gornja Radgona, za njimi pa je bilo načrtovanih (a ne v celoti izdelanih) precej večjih in manjših obrambnih položajev ob rekah Meži, Mislinji, Dravi, Pesnici, Dravinji in marsikje drugje. Prva utrjevalna dela na hitro so se začela že v sredini leta 1938, predvsem v stilu poljske fortifikacije (zaklonilniki, rovi, bunkerji iz lesa in zemlje), v stilu okrepljene poljske (tzv. puškomitralješka, mitralješka in protitankovska gnezda z debelino sten 20 do 50 cm navadnega in armiranega betona) ter stalne fortifikacije (tzv. mali tipski objekti z debelino sten do 1 m armiranega betona) pa od leta 1939 do začetka vojne 6. aprila 1941. Utrjevanje meje ni bilo dokončano in veliko utrjenih objektov niso uspeli zgraditi. Intenzivno utrjevanje na severni fronti bi bilo končano komaj leta 1946. V celotnem VI. odseku je bilo zgrajenih okrog 600 betonskih in armiranobetonskih bunkerjev.
V celotnem VI. odseku je bilo zgrajenih okrog 600 betonskih in armiranobetonskih bunkerjev.
Obramba je bila najmočnejša na mariborski smeri. Za predstavo, kaj bi morala nemška vojska po zamislih jugoslovanskih utrjevalcev obvladati, če bi napredovala od Šentilja preko Maribora, Slovenske Bistrice, Poljčan pa vse do Podčetrtka: v zračni črti 60 km obrambe po globini z najmanj osmimi znanimi zaporednimi obrambnimi položaji, od tega tremi večjimi, v sklopu katerih so bili poleg različnih bunkerjev številne protipehotne in protitankovske ovire kot bodeča žica, španski jezdeci, ježi, jeklene tračnice, 450 kg težki armiranobetonski ježi, mine, 6 m široki in 2 do 3 m globoki protitankovski jarki … Med in pred posameznimi utrjenimi položaji so bila predvidena rušenja vseh pomembnih mostov, prog, tunelov in cestišč ter številne zasede.
Nemški zmagovalci pred zavzetim malim tipskim objektom v Pesniški dolini
So bunkerji na severni fronti odigrali svojo vlogo?
Namen Rupnikove linije je bil zadržati napadalce tako dolgo, da se pravočasno izvede mobilizacija glavnine vojske in nato njeno posedanje obrambnih položajev v varni globini ozemlja za Rupnikovo linijo. Nikoli ni bilo mišljeno, da bo vzdržala “neskončno”. Na zahodni fronti je linija v celoti izpolnila svoj namen, saj italijanska vojska ni napadla do 11. aprila, ko se je jugoslovanska vojska iz zahodne fronte že umaknila.
Na severni fronti je nemška vojska neprestano napadala od 6. aprila naprej. Bunkerje so posedale tako imenovane posadkovne enote, sestavljene iz naših dedkov, pradedkov in prapradedkov, mož iz neposredne okolice, starih do 40 do 50 let. Ti so v bunkerjih skozi več dni bojev vzdržali dovolj dolgo, da so Triglavski planinski odred, Dravska divizija in Ormoški odred končali mobilizacijo in se razporedili za njimi. Tako da je linija v Sloveniji izpolnila svoj namen.
Najmočnejši boji za Rupnikovo linijo so bili ravno pri nas na severni fronti. Na Koroškem in Štajerskem lahko omenimo primere Mežice, Dravograda, Pesniške doline, Gornje Radgone …
Neko splošno mnenje Slovencev je, da se aprila 1941 pri nas v Sloveniji ni “dogajalo nič” oziroma da je jugoslovanska vojska razpadla brez bojev, da pa so se junaški boji vodili predvsem v Srbiji. Kar se tiče bojev za Rupnikovo linijo, je resnica taka, da so obrambni položaji drugje po Jugoslaviji padli povečini brez bojev, spopadov za bunkerje je bilo relativno malo. Najmočnejši boji za Rupnikovo linijo so bili ravno pri nas na severni fronti. Na Koroškem in Štajerskem lahko omenimo primere Mežice, Dravograda, Pesniške doline, Gornje Radgone … Z boljšo moralo bi lahko obramba vzdržala še dlje, vendar pa Rupnikova linija pri nas ni padla zaradi premalo junaštva naših prednikov, ampak zaradi izdaje v zaledju. Nemci so zaradi upora vojakov hrvaške narodnosti brez bojev zasedli Zagreb in so se morali branilci Rupnikove linije umakniti proti jugu.
Kako so bili bunkerji opremljeni?
Bunkerjev je veliko tipov, najštevilnejša so tako imenovana mitralješka gnezda s stenam debeline 50 cm armiranega betona. V njih so bili trije ali štirje vojaki, po predpisih z enimi mitraljezom ali puškomitraljezom, puškami, nekaj tisoč naboji, 40 ročnimi bombami, suho hrano in vodo za dva dni. Oprema je bila preprosta, če so imeli srečo, je bila v nekaterih bunkerjih postelja s slamnjačo, drugače pa so spali na tleh.
Najštevilnejša so tako imenovana mitralješka gnezda s stenam debeline 50 cm armiranega betona. V njih so bili trije ali štirje vojaki, po predpisih z enimi mitraljezom ali puškomitraljezom, puškami, nekaj tisoč naboji, 40 ročnimi bombami, suho hrano in vodo za dva dni.
Pečke so bile samo v nekaterih bunkerjih. Zaradi nedokončanosti bunkerjev je noter pogosto tekla voda in pihal veter ter pozimi stiskal mraz. Redkejši so tako imenovani mali tipski objekti s stenami debeline do 100 cm, v primerjavi z gnezdi pravi mali giganti, nekateri celo s kupolo v skupni višini okrog 400 cm. V njih je bilo običajno 6 ljudi posadke z več orožja, imeli pa so tudi preklopne postelje na stenah, pečko in ročni ventilator.
V kakšnem stanju so danes? So bile oziroma so kakšne pobude o obnovi?
Bunkerji so danes bolj ali manj nedotaknjeni, saj beton uspešno kljubuje času. So pa v notranjost nekaterih zaradi ponekod nevestnih domačinov nastali kupi smeti, nevedoč, da so se v nekaterih od teh bunkerjev borili in tudi umirali naši predniki. Ponekod so domačini bunkerje tudi rušili, saj jim namesto ponosa predstavlja “motnjo” na njihovi zemlji. Ljudje niti občinski organi se ne zavedajo, da je bunkerje prepovedano rušiti in da so last države. Z Zavodom za varstvo kulturne dediščine smo poskušali zaščiti vsaj nekaj lepših objektov.
Bunkerji so danes bolj ali manj nedotaknjeni, saj beton uspešno kljubuje času. So pa v notranjost nekaterih zaradi ponekod nevestnih domačinov nastali kupi smeti, nevedoč, da so se v nekaterih od teh bunkerjev borili in tudi umirali naši predniki.
Na zahodni fronti so bunkerji že nekaj let del turistične ponudbe, npr. na Žirovskem vrhu, in ljudje na njih ponosni, pri nas pa se to še ni zgodilo. “Bilo je kar nekaj iniciativ, v katere sem bil tudi osebno vključen, pobuda pa je običajno prišla s strani županov ali kulturnih delavcev, vendar se je potem običajno zapletlo pri financah in prehitri menjavi politične garniture. In pa v veliki meri je odgovorno pomanjkanje zavedanja, kaj je sploh Rupnikova linija. Npr., oglasil sem se v enem izmed mariborskih turističnih društev in jim predlagal, da lahko v sklopu vse ostale ponudbe to obogatijo še s vključitvijo zgodovinskih ogledov po utrjenih objektih, saj imamo precej lepih poti, ob katerih so bunkerji, pa se jih ljudje niti ne zavedajo. In kaj so nato odvrnili? Turistični delavki sta bili mladi in se v šoli verjetno nista niti več učili o kaki aprilski vojni 1941, kaj šele o bunkerjih. Začudeno sta gledali in jima ni bilo nič jasno, ” je pojasnil Aleš Zelenko.
Pobuda za ureditev bunkerja v Ruperčah
Z bunkerji Rupnikove linije pa se v zadnjem času veliko ukvarja tudi Oskar Neuvirt, poklicni gasilec, pirotehnik in višji gasilski častnik v pokoju. Sam pravi, da je tudi v svojem kraju, v Malečniku, pri pohodih in kolesarjenju večkrat naletel na te bunkerje in jih tudi začel proučevati.
»Letos sem poiskal lastnika zemljišča in sklenila sva dogovor o čiščenju bunkerja in okolice. S pomočjo prijateljev sem izdelal označevalno tablo z osnovnimi informacijami o utrdbi. Zgradil mostiček do bunkerja, uredil okolico«.
Bunker, ki ga ureja je lahki mitralješki. Imenovali so ga »mala prizma«. Debelina armiranega betona je 50 cm. Opremljenost bunkerja je bila zelo borna, notri je bil puškomitraljez zbrojovka ali mitraljez schwarzlose, navadno samo v eni lini, s 3000 naboji.
Na liniji od Kungote, Pesnice do Voličine je teh bunkerjev vsaj 20. Žal jih večina propada. Nekaj jih lastniki zemljišč v Dragučovi in Ložanah ohranjajo v prvotni obliki.
“Želel bi namestiti originalna vrata v bunker, zaščititi strelne line, obnoviti zračnik in zaščititi notranje lesene obloge do te mere, da bi mu lahko dal vsebino. Predvsem fotografije in nekaj eksponatov. Tako bi bil bunker v naši krajevni skupnosti ena nova točka za ogled. V bližini je 550 let stara lipa, vodnjak Rebra, spomeniško zavarovan objekt in kapelica,” je razložil Oskar Neuvirt.
Želel bi namestiti originalna vrata v bunker, zaščititi strelne line, obnoviti zračnik in zaščititi notranje lesene obloge do te mere, da bi mu lahko dal vsebino. Predvsem fotografije in nekaj eksponatov. Tako bi bil bunker v naši krajevni skupnosti ena nova točka za ogled.
“Med urejanjem so me pozdravljali ljudje in odobravali moje početje. Včasih me je kdo vprašal, če se ne bojim, da bi kaj počilo. Sem v šali odvrnil, da bom poklical pirotehnika. Če sem se pogovarjal z ljudmi, navadno niso poznali izvora bunkerja. Ugibali so, če so nemški,
avstro-ogrski, JLA, ali partizanskih bunkerji. Ko sem našel v Dragučovi bunker z originalnimi vrati, sem dobil še več volje za urejanje te nenavadne zgodovinske tehnične dediščine”.
Kako ločimo bunkerje Rupnikove linije in tiste, ki jih je gradila JLA?
Bunkerjem Rupnikove linije delajo po Sloveniji družbo številni drugi utrjeni objekti, med drugim nemški okupacijski iz časa 2. svetovne vojne, iz povojnega časa pa bunkerji Jugoslovanske ljudske armade. JLA je po 2. svetovni vojni najprej nameravala Rupnikove bunkerje, kot simbol vojne, v neki evforiji, da vojne morebiti ne bo nikoli več, pustiti zapuščene, nekatere tudi podreti.
Ti so precej enostavnejši, sestavljeni iz prenosnih sestavljivih armiranobetonskih gredic. Poleg manjših pa obstajajo tu in tam tudi precej večji, prave male podzemne trdnjave, ki bi se jih lahko vključilo v turistično ponudbo.
Leta 1948 se je zgodil informbiro, SFRJ se je čutila ogroženo in je v obrambne načrte vključila vse bunkerje Rupnikove linije, poleg njih pa zgradila na stotine svojih. Ti so precej enostavnejši, sestavljeni iz prenosnih sestavljivih armiranobetonskih gredic. Poleg manjših pa obstajajo tu in tam tudi precej večji, prave male podzemne trdnjave, ki bi se jih lahko vključilo v turistično ponudbo. Nahajajo pa se pogosto na istih območjih kot bunkerji Rupnikove linije (tu in tam so drug poleg drugega). V Sloveniji jih je največ grajenih na Štajerskem.
Aleša Zelenka smo vprašali še po kakšni anekdoti, povezani z bunkerji
Anekdot v zvezi z bunkerji je precej, tako da bi jih bilo težko vse povedati. Več njih recimo izvira iz Pesniške doline in hribovitega Kozjaka. Tako so bili domačini marca in aprila 1941 vpoklicani branit bunkerje zraven svojih domačij. In ob vpoklicu so dobili opremo, eden dva leva, drugi dva desna čevlja, eni prevelike, drugi premajhne velikosti. V bunker so prinesli in nato odprli zaboje s strelivom, vendar pa tu in tam ni bilo pravega kalibra za njihovo orožje. V enem izmed zabojev za ročne bombe bi naj bila celo čebula …
V enem izmed zatišij med obstreljevanji sta dva vojaka iz bunkerja odšla na sosednjo kmetijo poskusit pijačo in se tam napila, kar ju je rešilo, saj je do njunega bunkerja vmes od zadaj prišla nemška jurišna skupina z ročnimi bombami.
Čez nekaj dni so posadke bunkerjev v poveljstvu pozabili in jim več niso dostavljali hrane in vode. Vojaki so se znašli tako, da so se prehranjevali na bližnjih domačijah, pogosto so jim hrano in vodo prinašali žene in otroci. Tako so nekateri v bunkerjih ždeli in čakali na Nemce tudi po več tednov. Ob začetku vojne so se nekateri njihovi poveljniki preoblekli v civilne obleke in izginili. Drugi dan vojne je začela ne po Nemcih ampak po bunkerjih streljati lastna artilerija s Pohorja, ker so se vojaki napili v bližnji vinski kleti. V enem izmed zatišij med obstreljevanji sta dva vojaka iz bunkerja odšla na sosednjo kmetijo poskusit pijačo in se tam napila, kar ju je rešilo, saj je do njunega bunkerja vmes od zadaj prišla nemška jurišna skupina z ročnimi bombami.
Podobne anekdote izvirajo iz številnih drugih krajev po Sloveniji in Jugoslaviji, tako da jim je za verjeti, saj je bil kaos v jugoslovanski kraljevi vojski izjemen.
