Trideseti januar 1933 velja za enega ključnih datumov 20. stoletja. Tistega dne je Adolf Hitler postal kancler Nemčije. Dogodek, ki je odprl pot razpadu demokracije Weimarske republike in vzponu nacistične diktature. Kot povzema Slo24, Hitler do oblasti ni prišel z absolutno večino v parlamentu, temveč s kombinacijo političnih dogovorov, gospodarske krize in podpore konservativnih elit.
Od gospodarske krize do političnih spletk
Vzpon njegove stranke NSDAP je bil tesno povezan z gospodarskim zlomom po svetovni krizi leta 1929, množično brezposelnostjo in razočaranjem nad šibko demokratično oblastjo. Po volitvah leta 1932 je NSDAP postala najmočnejša stranka v parlamentu, a brez večine. Ključno vlogo so odigrale zakulisne politične intrige: Franz von Papen in drugi konservativci so predsednika Paula von Hindenburga prepričali, da Hitlerja imenujejo za kanclerja, v prepričanju, da ga bodo lahko nadzorovali.
Prevzem oblasti in konec demokracije
Dogodek je v zgodovinopisju znan kot Machtergreifung – prevzem oblasti. Kot še navaja Slo24, je bil Hitlerjev prihod na oblast formalen in ustavno zakonit, a je hitro sledila razgradnja demokratičnega sistema. Po požaru v Reichstagu februarja 1933 je režim razglasil izredne razmere, omejil državljanske pravice in obračunal s političnimi nasprotniki.
Marca istega leta je parlament sprejel zakon o pooblastilih, ki je Hitlerjevi vladi omogočil vladanje brez nadzora. S tem se je demokratična ureditev dokončno končala, Nemčija pa je stopila v obdobje totalitarne diktature.
