Enega od odgovorov na te dileme prinaša regenerativno kmetijstvo, koncept, ki se vse bolj uveljavlja med kmeti, raziskovalci in tudi vlagatelji. Ne kot modna muha, temveč kot celovit pristop, ki presega ekološko kmetovanje in meri dlje od zgolj trajnosti. Njegov cilj ni zgolj ohranjanje obstoječega stanja, temveč izboljševanje tal, vode, krajine in skupnosti.
Zemlja, ki živi
Osnovna ideja regenerativnega kmetovanja je preprosta: tla niso samo podlaga za rastline, temveč živ ekosistem. Milijarde mikroorganizmov, glive, deževniki in rastlinske korenine skupaj tvorijo zapleten sistem, ki omogoča kroženje hranil, shranjevanje vode in ogljika ter zaščito pred erozijo. Ko ta sistem deluje, kmetijstvo ni več breme za okolje, ampak orodje za njegovo obnovo.
Pri regenerativnem kmetijstvu tako ne gre za eno samo tehniko, ampak za celosten način razmišljanja. Med osnovna načela sodijo:
- ohranjanje stalne pokritosti tal z rastlinjem ali zastirko,
- zmanjšanje ali odprava oranja,
- pestrost rastlinskih vrst,
- vračanje organske snovi v tla,
- smiselna vključitev pašnih živali.
Gre za prakso, ki ni nova. Marsikateri slovenski kmet bi rekel, da so tako delali že njegovi stari starši, le da so današnje metode bolj sistematične, podprte z znanjem in raziskavami, pogosto tudi z inovativnimi orodji in tehnologijo.
Podnebje, ki se začne pri tleh
Z regenerativnim kmetovanjem se pogosto povezuje tudi njegov potencial za ublažitev podnebnih sprememb. Tla so največje skladišče ogljika na kopnem – večje od vseh gozdov in atmosfere skupaj. Ko so tla zdrava in bogata z organsko snovjo, lahko na hektar letno shranijo tudi do tri tone ogljika.
Če bi več kmetij po svetu začelo delovati na ta način, bi lahko pomembno zmanjšali količino CO₂ v ozračju. A seveda to zahteva čas, zavezanost in podporo.
Strokovnjaki opozarjajo, da regenerativno kmetijstvo ni čudežna rešitev, ki bi sama odpravila vse okoljske težave. Je pa eden redkih modelov, ki združuje prehransko varnost, skrb za naravo in tudi ekonomsko vzdržnost na dolgi rok.
