Gre za drobljenje in ločevanje nekoč strnjenih naravnih habitatov na manjše, izolirane zaplate. Ta pojav, ki ga v veliki meri povzročajo človekove dejavnosti, kot so urbanizacija, izgradnja infrastrukture, kmetijstvo in gozdarstvo, ima daljnosežne ekološke posledice.
Kaj je habitatna fragmentacija in kako se kaže?
Habitatna fragmentacija ni samo zmanjšanje habitata, saj gre za kompleksen preplet med izgubo površine in spremembo prostorske konfiguracije preostalih habitatov. Predstavljajte si prostran gozd, ki ga prereže avtocesta, ali mokrišče, ki ga obkrožajo polja in poselitve. Takšni posegi ustvarjajo ovire, ki preprečujejo prosto gibanje živali, širjenje rastlin in pretok genov.
Ekološke posledice in vpliv na biotsko raznovrstnost
Posledice habitatne fragmentacije so večplastne in pogosto katastrofalne za biotsko raznovrstnost.
- Zmanjšanje populacij in genetske raznovrstnosti
Izolirane populacije so bolj dovzetne za inbriding (parjenje v sorodstvu), kar zmanjšuje genetsko raznovrstnost in prilagoditveno sposobnost vrst na spremenjene okoljske razmere. Manjše populacije imajo tudi večje tveganje za lokalno izumrtje.
- Omejeno gibanje in migracije
Živali, ki potrebujejo velike teritorije ali se selijo med različnimi habitati (npr. med gnezditvenimi in prezimovalnimi območji), se soočajo z nepremagljivimi ovirami. To še posebej prizadene velike sesalce, ptice selivke in dvoživke.
- Spremenjene interakcije med vrstami
Fragmentacija lahko poruši kompleksne odnose med vrstami, kot so plen-plenilec, opraševalci-rastline in simbioze. Nekatere vrste postanejo preveč ranljive, medtem ko se druge, bolj prilagodljive vrste, lahko nekontrolirano razmnožijo.
- Povečana ranljivost na zunanje dejavnike
Fragmentirani habitati so bolj izpostavljeni vplivom podnebnih sprememb, onesnaževanja in širjenja invazivnih vrst.
- Izumrtje vrst
V skrajnih primerih lahko habitatna fragmentacija vodi do izumrtja lokalnih populacij ali celo celih vrst.
Habitatna fragmentacija v Sloveniji
Slovenija, kljub svoji visoki stopnji biotske raznovrstnosti in razmeroma ohranjeni naravi, ni imuna na ta problem. Posebej ranljivi so habitati v osrednji Sloveniji, kjer poteka največji razvoj, in obmejna območja, kjer se intenzivirajo kmetijske dejavnosti.
Tako recimo avtoceste predstavljajo nepremostljivo oviro za medvede, volkove in rise, ki potrebujejo velike teritorije. Gradnja zelenih mostov in podhodov je poskus rešitve, vendar je njihova učinkovitost odvisna od pravilne umestitve in obsega. Urbani razvoj in širjenje cest ogrožata tudi populacije dvoživk, ki se selijo med vodnimi telesi in kopnimi habitati. Med najbolj ogroženimi habitati v Sloveniji pa so zaradi izsuševanja za kmetijstvo in poselitev mokrišča.
