Med odgovori, ki se zdijo bolj znanstvena fantastika kot resničnost, se vedno pogosteje omenja geoinženiring, ki predstavlja manipulacijo z naravnimi sistemi planeta z namenom ohlajanja ozračja. Je to novo upanje ali nevarna igra z naravo?

Kaj je pravzaprav geoinženiring?

Geoinženiring, včasih imenovan tudi podnebni inženiring, je krovni izraz za niz tehnologij, s katerimi bi lahko umetno posegali v zemeljski podnebni sistem, da bi omilili posledice globalnega segrevanja. Večinoma gre za zamisli, ki se še razvijajo v laboratorijih ali v obliki manjših eksperimentov, a njihove implikacije so globalne.

Znanstveniki geoinženiring delijo v dve glavni skupini:

  • Upravljanje sončnega sevanja (Solar Radiation Management – SRM)

Gre za tehnike, ki zmanjšujejo količino sončne svetlobe, ki doseže Zemljino površje, s čimer bi se znižala globalna temperatura. Primeri vključujejo:

  • Vbrizgavanje aerosolov v stratosfero (npr. žveplovega dioksida),
  • Povečevanje odbojnosti oblakov nad oceani (z umetnim zgoščevanjem morske megle),
  • Svetlejše barvanje streh ali celo tal v urbanih območjih.

 

  • Odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja (Carbon Dioxide Removal – CDR)

Tu gre za rešitve, ki poskušajo aktivno odstraniti CO₂ iz atmosfere, kot so:

  • Umetna drevesa (tehnologije za zajem in shranjevanje ogljika – CCS ali DAC),
  • Spodbujanje alg v oceanih za povečano fotosintezo (z dodajanjem železa),
  • Spremembe v kmetijstvu in rabi tal za večje vezanje ogljika v tleh.

Umetna megla, sončni ščiti in ocean z železom?

Čeprav se sliši kot znanstvena fantastika, so nekateri eksperimenti že potekali. Znano je, da je izbruh vulkana Pinatubo leta 1991 v atmosfero izpustil toliko delcev žvepla, da se je povprečna temperatura Zemlje začasno znižala za 0,5 °C. Znanstveniki se zdaj sprašujejo, ali bi bilo mogoče ta učinek umetno ponoviti.

Vendar to ni brez tveganj. Umetno zmanjšanje sončnega sevanja bi lahko vplivalo na monsunske cikle, pridelavo hrane, padavinske vzorce in celo biotsko raznovrstnost. Uporaba železa za spodbujanje rasti alg pa bi lahko povzročila mrtve cone v oceanih in nepovratne spremembe v morskih ekosistemih.

Etika in politika?

Geoinženiring pa vsekakor ni samo tehnično vprašanje, temveč etično in politično minsko polje. Če neka država samovoljno sproži projekt z globalnimi posledicami, se lahko pojavijo spori, celo konflikti.Mednarodna pravila na tem področju (še) ne obstajajo, leta 2010 je Konvencija o biotski raznovrstnosti (CBD) sicer pozvala k moratoriju na geoinženirske projekte v naravi, a je ta priporočilne narave.

Potreben je globalni konsenz

Večina znanstvenikov se strinja: geoinženiring ni rešitev, temveč morebitno orodje za kupovanje časa. Lahko bi ublažil najbolj katastrofalne učinke segrevanja, a le, če bo hkrati potekalo:

  • drastično zmanjšanje emisij toplogrednih plinov,
  • prehod na obnovljive vire energije,
  • obnova gozdov, mokrišč in naravnih ponorov ogljika.

Geoinženiring namreč ni čarobna palica, s katero bi izničili desetletja onesnaževanja in neukrepanja, lahko pa je del kompleksne sestavljanke rešitev, če ga uporabimo previdno, pregledno in odgovorno.