Fosfor je element, brez katerega življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče. Najdemo ga v DNK, kosteh, celičnih membranah in vsem živem. A prav ta osnovna sestavina življenja je danes eden večjih onesnaževalcev rek, jezer in celo morij. Kako se je fosfor iz življenjsko pomembnega elementa prelevil v ekološki izziv prve vrste?

Odgovor tiči v gnojilih – natančneje v kmetijskih praksah, ki so stoletja temeljile na kroženju hranil, danes pa se naslanjajo na industrijske metode z visoko porabo fosfatnih gnojil. In njihov prekomerni, pogosto neučinkovit vnos pušča vse bolj opazen fosforjev odtis.

Fosfor ni obnovljiv

Za razliko od ogljika, ki se nenehno pretaka med atmosfero, rastlinami, tlemi in oceani, je fosfor omejen. Nahaja se predvsem v rudah, ki jih kopljemo v rudnikih. Globalna zaloga fosfatne rude je končna in ocene kažejo, da bo njen vrh dosežen še v tem stoletju.

A medtem ko razmišljamo o zamenjavi fosilnih goriv, redko kdo pomisli, da utegnemo najprej ostati brez fosforja – in s tem brez hrane. Danes se namreč več kot 80 % svetovnega fosforja uporabi v kmetijstvu, za proizvodnjo umetnih gnojil. Težava je v tem, da se velik del tega fosforja izpira iz tal in konča v vodah, kjer pa povzroča pravo okoljsko katastrofo.

Evtrofikacija, kaj je to?

Ko fosfor iz kmetijskih površin prek padavin in odtoka konča v rekah, jezerih ali celo morju, spodbudi bujno rast alg. Na prvi pogled se zdi to naravno, a preveč hranil povzroči evtrofikacijo, stanje, v katerem voda postane zeleno motna, alge pa začnejo dušiti vse drugo življenje.

Ko te alge odmrejo, njihovo razkrajanje porabi kisik. Rezultat? Mrtve cone, v katerih ribe in drugi organizmi ne morejo več preživeti. Ni pa za vse krivo le kmetijstvo ... Tudi greznice, čistilne naprave in detergenti prispevajo svoj delež fosforja v okolje.

Zaskrbljujoče pa je tudi dejstvo, da fosfor, ko je enkrat v okolju, ostane tam desetletja. V jezerskih sedimentih se kopiči in ob določenih pogojih (denimo v poletni vročini) se lahko sprosti nazaj v vodo in znova sproži cvetenje alg – tudi če je vnos s kopnega že zmanjšan.

Iskanje ravnotežja

Kako torej rešiti ta fosforjev vozel? Odgovor ni enostaven, a smeri so jasne. Predvsem v kmetijstvu je moč zaznati težnjo po preciznosti in vpeljavi najnovejših tehnologij, ki omogočajo natančen vnos gnojil, prilagojen dejanskim potrebam dal.

Smiselno bi bilo tudi razmisliti o obnovitvi kroženj hranil, pri čemer bi lahko kompost, živalski gnoj in reciklirani odpadki iz komunalnih sistemov postali ključni vir fosforja. Med smiselne ukrepe se štejejo tudi prizadevanje EU za prepoved fosforja v detergentih, nato pa tudi obnova mokrišč – slednja lahko namreč delujejo kot filtri, ki prestrežejo odvečni fosfor, preden ta doseže večje vodne površine.