Dezertifikacija, proces, pri katerem se že sušna zemljišča spremenijo v puščavo, postaja vse bolj zaskrbljujoča težava, ki ogroža življenja milijard ljudi po vsem svetu. V skladu s podatki Earth.org danes približno 2 milijardi ljudi živita v sušnih območjih, ki so najbolj izpostavljena dezertifikaciji.

Razlogi za ta pojav segajo od podnebnih sprememb, deforestacije, prekomernega paše in nezadostnih kmetijskih praks.

Splošno znano je, da ta pojav ne prizadene le tradicionalnih puščav, kot so Sahara, Kalahari ali Gobi, ampak tudi bolj umirjene regije po svetu. Podatki Združenih narodov kažejo, da vsako leto degradiramo okoli 100 milijonov hektarjev produktivnih zemljišč. Dodatno se pričakuje, da bo do leta 2050 tri četrtine svetovne populacije doživelo pomanjkanje vode.

Vse več puščav

Najbolj prizadete regije vključujejo Afriko ter vzhodno in srednjo Azijo. Po poročilu Svetovnega gospodarskega foruma že približno 40 milijonov ljudi v Afriki živi pod hudimi sušnimi pogoji.

V Aziji so države, kot so Kitajska, Uzbekistan in Kirgizistan, soočene z naraščajočimi temperaturami, kar prav tako povzroča nadaljnje poglabljanje dezertifikacije. V višjih predelih se zaradi pomanjkanja snega postopoma izgubljajo tudi ledeniki, kar dodatno ogroža vodno varnost.

Ne trpijo le tisti v bližini

Dezertifikacija ne prizadene le najbolj izpostavljenih regij, temveč tudi zmerna podnebna območja. V ZDA tako skoraj 40 % ozemlja 48 zveznih držav trpi zaradi suše. Tudi Južna Evropa, zlasti Španija, se je soočila z nekaterimi najhujšimi sušami v zadnjih letih, kar je imelo uničujoče posledice za kmetijstvo in pridelavo hrane. Evropska unija je med drugim v preteklosti opozorila na ranljivost svojih južnih članic, kot so Portugalska, Italija, Grčija, Ciper, Bolgarija in Romunija.

Pomembno se je namreč zavedati, da dezertifikacija vodi v poglabljanje revščine, pomanjkanje hrane in vode ter slabo zdravje prebivalstva, ki se sooča s podhranjenostjo in omejenim dostopom do pitne vode.

Potencialne rešitve?

Za boj proti dezertifikaciji obstajajo različni pristopi, ki se izvajajo po svetu, pri čemer je rešitev na dlani: obnova degradiranih tal s premišljenim zasajanjem dreves in grmovnic.

V Uzbekistanu, denimo, v okviru programa obnovitve zasadili drevesa in grmovnice na milijonih hektarjev ob Aralskem morju, v Sahelu in Sahari pa je bil leta 2007 uveden projekt »Veliki zeleni zid«, katerega cilj je obnoviti rastlinsko življenje na 100 milijonih hektarjev degradirane zemlje.

[[image_1_ge_651]]