Podnebna konferenca COP26 se je zaključila, odzivi nanjo pa so mešani. Predlagane rešitve in strategije ostro kritizirajo predvsem avtohtoni prebivalci Amerike, ki bodo postavljeni na prvo bojno linijo …

COP26 Foto: Facebook/UN Climate Change

Borba sveta proti podnebnim spremembam je polna skritih izzivov in poglabljajočih se neenakosti, kažejo odzivi na sklepe podnebne konference Združenih narodov COP26. Negodovanje je slišati predvsem iz vrst domorodcev Peruja, Kalifornije, Mehike in drugih, ki so v Londonu protestirali proti predvidenim ukrepom za zmanjševanje emisij ogljikovega dioksida v zraku. Ti so sami po sebi sicer resda zeleni, a so lokacije njihovega izvajanja običajno predvidene za domače dežele avtohtonih prebivalcev neevropskih in neameriških dežel.

»Voditelji Cop26 so podpisali sporazum, ki bo povzroča žrtvovanje avtohtonih prebivalcev … Toda ta sporazum ni vključil resničnih rešitev za spopadanje s podnebnim kaosom, s katerim se soočajo številne naše domorodne skupnosti na fronti,« je med protesti povedal predstavnik plemena Hoopa v Kaliforniji, Thomas Joseph: »Voditelji, ki se zavzemajo za tržno zasnovane rešitve in pretvorbo naše matere Zemlje, podpisujejo smrtno obsodbo.«

Tako je ena izmed predlaganih rešitev, o kateri je bilo v okviru Cop26 govora, tudi ta, da bi naj imele države v prihodnosti možnost, da trgujejo z emisijami ogljikovega dioksida, pri čemer morajo upoštevati določeno mejo. To bi pomenilo, da lahko država, ki se lahko pohvali z malo emisijami, ponudi drugi državi, pri kateri obstaja možnost, da mejo preseže, priložnost, da v zameno za plačilo prevzame del njenih emisij.

Kdo dela škodo in kdo jo popravlja?

Drugo možnost predstavlja »odkupovanje« – vlaganje denarja v zelene investicije, ki bi na nekem drugem področju pripomogle k zmanjševanju emisij ogljikovega dioksida. Mednje sodijo veliki energetski projekti kot so izdelava biogoriv, jezov ter hidroelektrarn, ki pa jih Zahodne države pogosto ne želijo na svojem ozemlju, zato jih postavijo nekam drugam.

Foto: Facebook/Indigenous Climate Action

Kam? V Južno Ameriko, recimo, so opozarjali perujski, mehiški, kalifornijski in številni drugi domorodci na protestu v Londonu ter pozivali k temu, da tovrstne zelene strategije, ki breme za okoljsko krizo ter dejansko reševanje posledic zgolj prelagajo na nemočne avtohtone prebivalce, nujno potrebujejo spremembo, domorodci pa morajo biti del vseh prihodnjih dogovorov.

»Domorodni narodi niso bili del pogajanj kljub dejstvu, da se kar 80 % biotske raznovrstnosti planeta nahaja na naših ozemljih,« je ob priliki dejal Andrea Xieu, predstavnik mehiške skupnosti Futuros Indigenas.

Prav oni so namreč tisti, ki se neposredno srečujejo z vsemi spremembami okolja, ki jih v strategijah in vseh mogočih zelenih planih načrtujemo dejanski onesnaževalci. Monokulturno kmetijstvo poljščin, s katerih se prideluje biogorivo, tako močno spreminja naravne habitate avtohtonih prebivalcev ter povsem spreminja način njihovega življenja, slednje pa velja tudi za postavljanje hidroelektrarn ter z njimi povezanih jezov, ki močno vplivajo na naravni biosistem rek ter nato ribiške navade domorodcev.

Konferenca COP26 je bila sicer več kot dobrodošla, a vsem debatam navkljub je pokazala, da zgolj pogovor o tem, kaj storiti ni dovolj, sam boj proti posledicam podnebnih sprememb, ki smo jih s svojim delovanjem vnesli v svet, pa ne bo brez izzivov. Pomembna lekcija je tako gotovo ta, da mora za svojo škodo prevzeti odgovornost prav vsak onesnaževalec, kar pa seveda pomeni tudi to, da jo mora sam popraviti. In ne prevaliti na politično manj močna ljudstva drugega konca sveta.

Vir: Guardian