Kljub temu so znanstveniki poudarili, da bo popolna obnova ozonske plasti, ki nas ščiti pred škodljivimi ultravijoličnimi (UV) žarki, trajala še desetletja.

Manjša, a še vedno velika

Med septembrom in oktobrom 2024 je povprečna velikost ozonske luknje znašala skoraj 8 milijonov kvadratnih milj (20 milijonov kvadratnih kilometrov) – kar je skoraj trikrat več od površine celinskih ZDA.

Največjo dnevno velikost je luknja dosegla 28. septembra, ko se je razširila na 8,5 milijona kvadratnih milj (22,4 milijona kvadratnih kilometrov).

Montrealski protokol: zgodba o uspehu

Zgodovina boja proti ozonski luknji sega v 80. leta prejšnjega stoletja, ko so znanstveniki opozorili, da klorofluoroogljikovodiki (CFC-ji) resno ogrožajo ozonsko plast. Te kemikalije, ki so jih uporabljali v hladilnikih, aerosolih in industriji, so povzročale uničevanje ozona v stratosferi, zlasti nad Antarktiko.

Leta 1987 je bil sprejet Montrealski protokol, mednarodni dogovor za postopno opuščanje CFC-jev in njihovo zamenjavo z okolju prijaznejšimi alternativami. Do leta 2010 so države izpolnile obveze, kar je privedlo do dramatičnega zmanjšanja emisij CFC-jev. Kljub temu bo razgradnja že prisotnih CFC-jev trajala desetletja, zaradi česar si ozonska plast opomore počasi.

Zakaj je ozonska plast ključnega pomena?

Ozonska plast, ki leži v zgornjem delu atmosfere, deluje kot planetarni zaščitni ščit, ki blokira škodljivo UV-sevanje. Območja s pomanjkanjem ozona omogočajo večji vdor UV-žarkov, kar povzroča:

  • povečano tveganje za kožnega raka in sive mrene,
  • znižanje kmetijskih pridelkov,
  • poškodbe morskih ekosistemov, zlasti planktona, ki je temelj prehranske verige.

Po podatkih iz leta 2024 je bil najnižji izmerjen ozonski indeks nad Antarktiko 109 enot Dobson (DU), kar je precej pod običajnimi 225 DU iz leta 1979, ko je bil ozonski sloj še neokrnjen.

Svetla prihodnost, a previden optimizem

Napovedi znanstvenikov kažejo, da bi se ozonska plast lahko popolnoma obnovila do leta 2066, če se bo trend zmanjševanja CFC-jev nadaljeval. Poleg tega so k izboljšanju stanja v letu 2024 pripomogli zračni tokovi, ki so iz severa prinesli ozon na območje Antarktike.

Vir: NASA