Oceanografinja Sylvia Earle, je 86-letna svetovno poznana raziskovalka morja, ki se lahko pohvali s pravim morjem dosežkov – v svojem življenju je pod vodo prebival več kot 7000 ur ter je leta 1979 postavila mejnik, ko se je kot prva ženska najgloblje potopila do še neodkritega delčka oceana. Mlajšim generacijam je poznana predvsem iz nedavno ustvarjenega Netflixovega dokumentarca Seaspiracy, širši javnosti pa se je v spomin vtisnila tudi na nedavni podnebni konferenci Cop26, ko je brez dlake na jeziku opozorila, da industrijski ribolov na odprtem morju in v globinah nima kaj iskati.
Ne le avtomobili, prioriteta naj bo morje
Kot je povedala Earlova, je morje največji Zemljin kompleks za skladiščenje in predelavo ogljikovega dioksida, zato so regulacije na področju ribolova nujne. Dodala je, da je v tem pogledu prepoved industrijskega ribolova v mednarodnih vodah prav toliko pomembna kot boj proti fosilnim gorivom, ki ga vsakodnevno omenjamo. »To je prioriteta številka 1, ker imamo možnost, da ob »kapi« zaščitimo modro srce planeta,« je vneto razlagala Earlova: »Tam nastane večina kisika, ki prihaja iz oceana. Tam se absorbira večina ogljikovega dioksida.«
»Vse te divje živali, odvzete iz oceana, ne vplivajo samo na biotsko raznovrstnost in na pospešeno izumiranje. Vse to namreč prekine ogljikov cikel – hranilno verigo, ki vzdržuje življenje na Zemlji,« je dejala.
Porast industrijskega ribolova v zadnjih desetletjih je namreč po dostopnih podatkih katastrofalno vplival na podvodno življenje ter doprinesel k strmemu padcu števila morskih vrst organizmov. Po podatkih Združenih narodov izpred dveh let je problematičen tudi delež rib, ki se ulovi med industrijskim ribolovom, saj je absolutno prevelik, da bi se ribje populacije uspele same regenerirati ter ohranjati zdravo število, Earlova pa je to komentirala: »Vse te divje živali, odvzete iz oceana, ne vplivajo samo na biotsko raznovrstnost in na pospešeno izumiranje. Vse to namreč prekine ogljikov cikel – hranilno verigo, ki vzdržuje življenje na Zemlji,« je dejala.
Oceanografinja je tako sklenila, da bi bilo povsem dovolj, da bi se ribolov opravljal znotraj nacionalnih mej, pri tem pa bi sledil trajnostnim smernicam in ne masovni logiki industrijskega ribolova, večino ribjega ulova pa bi morali pustiti obmorskim skupnostim, ki so od ulovljenega odvisne. Earlova je sicer vegetarijanka, ki že štiri desetletja ni jedla rib, svoj govor pa je zaključila s pravo hvalnico morju, v kateri je z željo njegovi ohranitvi sklenila: »Zlorabljali smo ga, saj smo mislili, da ima neskončno sposobnost okrevanja – ne glede na to, kaj vnesemo, kaj vzamemo.«
Vir: Guardian
