Če danes poleti le pritisnemo na gumb klimatske naprave, so morali naši predniki posegati po drugačnih rešitvah. V času, ko elektrika še ni bila samoumevna, so hiše gradili in urejali tako, da so same pomagale uravnavati temperaturo. Arhitekturni prijemi, naravni materiali in premišljena lega stavb so omogočali, da je notranjost ostala znosno hladna, četudi so zunaj pripekali sončni žarki.
Debele stene kot prva obramba
Ena izmed najbolj očitnih značilnosti starih hiš, ki jih še danes najdemo po slovenskih vaseh, so debele stene iz kamna ali opeke. Takšne stene so delovale kot naravni izolator – podnevi so toploto vpijale, ponoči pa jo počasi oddajale. Zaradi tega se notranjost ni nikoli prehitro segrela. V kraških hišah ali v alpskih kmetijah so te stene dosegle tudi več kot pol metra debeline, kar je pomenilo izjemno stabilno notranjo klimo.
Strategija senc in vetra
Naši predniki so dobro poznali moč naravnih elementov. Hiše so pogosto gradili tako, da so imele okna obrnjena proti vzhodu in zahodu, ne pa proti jugu, kjer je sonce najmočnejše. Na dvoriščih so sadili lipe, orehe in druge košate drevesa, ki so nudila senco in naravno hladilno zavetje.
Prav tako so znali izkoristiti veter. V mediteranskem prostoru so hiše gradili z odprtinami, ki so omogočale prepihe – zrak je tako potoval skozi prostore in jih hladil. V arabskem svetu so poznali celo posebne “vetrne stolpe”, ki so usmerjali veter v notranjost stavb in zagotavljali naravno ventilacijo.
Podzemni hladilni prostori
V številnih hišah so bile shrambe in kleti zakopane v zemljo. Tam se je temperatura skozi vse leto ohranjala precej nižja kot na površju. Ti prostori niso služili le za shranjevanje živil, temveč so pomagali hladiti tudi zgornje bivalne prostore. Zrak iz kleti so pogosto speljali skozi odprtine navzgor, kar je ustvarilo naravno hlajenje hiše.
Podobne rešitve so poznali tudi v perzijskih mestih, kjer so gradili podzemne kanale (qanate), po katerih je tekla voda. Ta je ohlajala zrak, ki se je nato dvigal v bivalne prostore.
Moč vode
Voda je bila že od nekdaj zaveznik v boju proti vročini. V bogatejših mestnih hišah so v dvoriščih gradili vodnjake in manjše bazene, katerih izhlapevanje je hladilo zrak. Tudi v Sloveniji je veljalo, da hiše ob rekah ali potokih uživajo bolj prijetne temperature, saj je voda naravno hladila okolico. V nekaterih krajih so zgradili celo posebne ledenice – stavbe, kjer so pozimi shranjevali led in sneg, da so ga nato poleti uporabljali za hlajenje prostorov in hrane.
Naravni materiali in pametno pohištvo
Poleg arhitekture so k hlajenju pripomogli tudi materiali. Glineni tlaki, kamnite plošče in les so v vročih mesecih ustvarjali prijeten občutek hladu. Okna so pogosto zagrinjali z lesenimi polkni, ki so preprečevala neposreden vdor sončne svetlobe, a vseeno omogočala kroženje zraka. V nekaterih regijah so poznali tudi debele zavese iz mokrih tkanin – ko je veter pihal skozenj, je prinašal hladnejši zrak v prostor.
Znanje, ki se vrača
Čeprav smo danes navajeni na sodobne klimatske naprave, se marsikatera stara rešitev vrača v sodobno arhitekturo. Pasivne hiše, zelene strehe in debela izolacija pravzaprav nadaljujejo idejo naravnih hladilnih sistemov. Še več – zaradi podnebnih sprememb in vse večjih poletnih vročinskih valov arhitekti in gradbeniki ponovno raziskujejo tradicionalne metode, saj te omogočajo udobje brez ogromne porabe energije.
