Ko se peljemo po slovenskih cestah, je težko prezreti plastenke, ovitke, cigaretne ogorke in kupčke smeti, ki se znova in znova nabirajo na enakih mestih. Če vprašate ljudi, ali jih moti, bo velika večina prikimala. Če vprašate, ali sami skrbijo za čisto okolje, bo odgovor skoraj vedno pritrdilen. A projekt Ekologov brez meja in družbe Eurowag, ki se v teh dneh zaključuje, kaže sliko, ki ni povsem skladna z našimi dobrimi nameni.

Gre za enega redkih projektov, ki je poskušal istočasno pogledati v glave in v koše voznikov ter preveriti, ali se deklarirane vrednote ujemajo z vsakdanjim vedenjem na poti. Razkorak med obema je očiten.

Želimo čisto okolje. Toda ob cestah vidimo drugačno zgodbo

Anketni del raziskave, ki je zajel 595 voznikov, potrjuje visoko stopnjo okoljske zavesti. Kar 90 odstotkov vprašanih pravi, da jim je skrb za čisto okolje zelo pomembna, velika večina pa trdi, da bi pobrala odpadek tudi v primeru, ko tega nihče ne bi videl.

A ravno tu nastopi neskladje.

[[image_1_ge_760]]

Kar 61 odstotkov vprašanih dnevno opaža odpadke na počivališčih in ob cestah. To ni zanemarljiva številka. Kaže, da v sistemu nekaj ne deluje: ali je med vozniki precejšnja količina tistih, ki ne ravnajo tako, kot pravijo, ali pa odgovorno vedenje enega dela populacije še vedno ne zadošča, da bi preprečilo posledice malomarnosti drugih.

Pri vprašanju, zakaj do smetenja sploh prihaja, je odgovor presenetljivo enoten in tudi brutalno iskren: največkrat zaradi lenobe. Sledijo pomanjkanje ozaveščenosti, občutek, da je za čiščenje zadolžen nekdo drug, ter zelo praktičen razlog – predaleč ali prenatrpan koš.

Kljub temu več kot polovica anketirancev priznava, da odpadek hrani pri sebi, dokler ga ne more pravilno odložiti. To pomeni, da odgovorno ravnanje ni nič zapletenega in da ni res, da »se ne da«. Potrebna je le doslednost.

Kaj povedo koši, kadar ljudje vanje mečejo vsakdanje navade?

Projekt ni ostal zgolj pri vprašalnikih. Ekipa je na treh izbranih počivališčih izvedla še sortirne analize. Pred namestitvijo tabel z navodili za ločevanje in (lažne) nadzorne kamere ter po njej so preverili, kako vozniki odlagajo odpadke v praksi.

Količina odpadkov je bila premajhna, da bi lahko govorili o statistično zanesljivih premikih, je pa ena ugotovitev zelo jasna: prisotnost neoznačenih košev ne spodbuja ločenega zbiranja. Ti koši so bili namreč vedno polni. Ko ni jasne strukture in jasnih navodil, ljudje ravnajo impulzivno, brez razmisleka in pogosto brez zavedanja, da bi lahko odpadek ločili ali ga vsaj odložili na način, ki manj obremenjuje okolje.

Med vrednotami in dejanji zeva razpoka. Kako jo zapreti?

Rezultati obeh delov raziskave rišejo človeško zelo prepoznavno sliko. Dobro vemo, kaj je prav. Dobro razumemo posledice smetenja. In skoraj vsi se strinjamo, da si želimo čiste države.

Toda praksa dokazuje, da dobre namere ne zadoščajo. Za spremembo je potrebna kombinacija okoliščin, ki pri nas še ni samoumevna:

  • jasen sistem pravil,dosledno urejena infrastruktura,
  • nadzor, ki ne temelji zgolj na zaupanju,
  • ter družbeno sporočilo, da smetenje ni zanemarljiv prekršek, ampak nesprejemljivo dejanje.

Sosednje države, kjer so kazni višje in izvajanje nadzora bolj sistematično, beležijo boljše rezultate. A v praksi ne gre samo za kaznovanje. Gre za jasen signal, da družba pričakuje odgovorno vedenje – in da ga tudi zahteva. Ko se pravila zares začnejo izvajati, se vedenje počasi prilagodi.

Slovenija se bo, če želi čistejše ceste in manj smeti v naravi, morala odločiti, ali bo ostala pri lepih željah ali pa bo uvedla ukrepe, ki imajo dokazano učinkovitost.

Sprememba se zgodi tam, kjer nas nihče ne gleda

Pri Ekologih brez meja poudarjajo, da je bistvo odgovornega ravnanja vedno globlje od zakonov, tabel in kamer.

»Resnične spremembe se zgodijo takrat, ko ravnamo pravilno tudi brez občinstva. Ko se ne zanašamo na kamere, nadzor ali opazovalce, ampak preprosto naredimo, kar je prav. Če želimo čistejše ceste, moramo biti dosledni tudi v tistih trenutkih, ko nas nihče ne gleda in bi bilo najlažje prezreti svojo odgovornost,« pravijo.

Gre za preprosto misel, ki bi lahko spremenila podobo naših cest. Narava nikoli ne bo prva, ki bo na rob gozda odvrgla plastenko. Nikoli ne bo tista, ki bo na počivališču pustila kupček smeti. To smo vedno mi.

Vprašanje je, ali želimo, da to ostane naš podpis.

Vir: Ekologi brez meja