V novem paketu protikoronskih zakonov se skriva še eno presenečenje, ki se sicer na prvi pogled zdi kot rešitev težav kopičenja odpadkov, podrobnejši razmislek pa privede do vprašanja, ali ni to le poskus preložitve problema na gospodinjstva ali na davkoplačevalce …

Kdo naj prevzame odgovornost in stroške za obdelavo odpadne embalaže?

Novi protikoronski zakon skriva 41. člen, ki podrobneje opredeljuje ravnanje z odpadno embalažo in predvideva, da bi lahko komunalna podjetja odpadno embalažo neposredno oddala in se tako izognila embalažnim družbam v primeru, da slednje prevzem zavrnejo ali pa embalaže ne prevzamejo v roku. Kdor se bo ukvarjal z odpadno embalažo, bo lahko račun naslovil kar na Republiko Slovenijo, nepojasnjeno pa ostaja, od kod se bo jemal denar za plačilo računa.

Minister Vizjak je zato predlagal, da bi se skladišča izpraznila s pomočjo državnega proračuna, pri tem pa povsem izvzel te, ki bi za stroške ravnanja z odpadki dejansko morala poskrbeti – podjetja, ki embalažo pošiljajo na trg.

Kot razloge za tako odločitev so naši vodilni navedli predvsem kopičenje odpadkov ter odpadne embalaže v skladiščih, ki v času epidemije postajata vse večji problem. Minister Vizjak je zato predlagal, da bi se skladišča izpraznila s pomočjo državnega proračuna, pri tem pa povsem izvzel te, ki bi za stroške ravnanja z odpadki dejansko morala poskrbeti – podjetja, ki embalažo pošiljajo na trg. In kolikšen bo strošek? Prve ocene kažejo na 7,7 milijona evrov, ki jim bo vsak mesec, dokler se ne najde boljša rešitev, dodanih še kak milijon evrov.

Embalažne družbe bi dvignile roke, skrb bi prevzela država

Taka odločitev bi lahko močno spremenila ravnanje z odpadki v prihodnje, saj bi povsem razbremenila podjetja, ki na trg dajejo embalažo, ker pa v drugem paketu protikoronskih zakonov piše tudi, da bo država plačala stroške komunalnim podjetjem, kadar embalažna družba prevzem odpadne embalaže zavrne, ne da bi navedli tudi primere, v katerih je zavrnitev upravičena, lahko pričakujemo celo, da bi se lahko embalažne družbe izogibale prevzemu embalaže in stroške preprosto prepustile državi.

Kar porodi naslednje vprašanje, saj zakon ne predvidi vira denarja, s katerim bi se krili stroški ravnanja z odpadno embalažo, povsem mogoče pa je, da bomo končni račun plačevali prav davkoplačevalci.

Za embalažo morajo poskrbeti tisti, ki jo pospremijo na trg

Nejasna zakonodaja na področju ravnanja z odpadki je tudi v nasprotju z Evropsko direktivo 2018/851, ki jasno določa, da morajo biti podjetja, ki na trg dajejo embalažo, zanjo tudi finančno odgovorna. Tudi, ko postane odpadek.

V času po sprejetju Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta RS, ki se postavlja ob bok slovenskim prizadevanjem po bolj trajnostnem ravnanju z odpadki, zmanjševanju njihovih količin ter zero-waste politiki, so take odločitve, ki bi boj proti odpadkom prevalile na ramena gospodinjstev, neprimerne in skorajda nazadnjaške.

Gospodinjstva namreč že sedaj plačujejo stroške najprej ločenega zbiranja in nato odvoza, s to spremembo pa bi lahko, po tem, ko embalažne družbe odpadke od komunale prejmejo brezplačno, davkoplačevalci krili še stroške, za katere nikakor niso odgovorni, poudarjajo v Društvu za naravovarstvo in okoljevarstvo Eko krog.

V društvu so tako že pred sejo, na kateri je bil sprejet novi paket protikoronskih zakonov, glasno opozarjali na problematičnost v zakonodaji ter namesto tega predlagali sprejetje Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki vir denarja, s katerim bi se krilo postopke ravnanja z odpadki, jasno opredeli.

Zakonodaja kot rešitev »embalažne« krize?

Pa vendar nekateri novo zakonodajo vidijo kot dolgo pričakovano rešitev problema kopičenja embalaže, ki je s požarnim tveganjem predstavljala enormno tveganje za okolje. Z obljubami o tem, da bi proti koncu letošnjega leta lahko sledila celo veliko bolj celostna rešitev, se zdi rešitev res pred vrati. Pri čemer sredstva očitno niso vprašanje.

Kot v Dnevnikovem članku 28. aprila 2020 piše novinarka Anja Hreščak, so količine odpadne embalaže, ki se kopičijo v skladiščih po državi, res zaskrbljujoče, po ocenah Vlade RS pa bi naj skupna količina kar 42 000 ton odpadne embalaže. Številni prav zaradi takih številk pozornost, ki jo je država namenila področju odpadkov v času koronavirusa, vidijo kot dobro, odločitve, ki jih je sprejela, pa kot nujne.

»Čas okrevanja po pandemiji je čas za dolgoročni razvoj gospodarstva na zdravih temeljih, torej razvoj, ki upošteva okoljske omejitve. Nikakor pa to ne sme biti čas, ki bi ga – na račun rahljanja okoljske zakonodaje – namenili zgolj preživetju gospodarstva do naslednje krize.«

A kljub temu pomislek o tem, zakaj bi stroške v celoti plačevali davkoplačevalci oziroma država, ostaja… Trendi iz tujine namreč kažejo v smer večjega obdavčevanja velikih onesnaževalcev, torej podjetij, ki embalažo proizvajajo. Upajmo, da bolj sistemsko rešitev prinese prav obljubljeni zakon o varstvu okolja. Kot poudarjajo v društvu Eko krog: »Čas okrevanja po pandemiji je čas za dolgoročni razvoj gospodarstva na zdravih temeljih, torej razvoj, ki upošteva okoljske omejitve. Nikakor pa to ne sme biti čas, ki bi ga – na račun rahljanja okoljske zakonodaje – namenili zgolj preživetju gospodarstva do naslednje krize.«