V javnosti se pogosto govori, da smo posamezniki kot potrošniki tisti, ki smo najbolj odgovorni za varstvo okolja. Zanimalo nas je, če to drži in kako lahko sploh rešimo bližajočo se ekološko katastrofo.

Za pojasnila smo se obrnili na Taja Zavodnika, mladega okoljskega aktivista iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost. Sogovornik za Maribor24 razloži, da se v medijih in širše »kot ključne rešitve za podnebno in okoljsko krizo pogosto navaja spremembe individualnih potrošniških navad in življenjskih vzorcev na splošno.« Tukaj je govora predvsem o spremembah na področju mobilnosti, načinu prehranjevanja, do podajanja glasu na volitvah, ki podnebno in okoljsko problematiko naslavljajo v političnih kampanjah.

Pojasni, da nas takšen pristop poziva k ogljično nevtralnemu načinu bivanja. »A kako je to sploh mogoče v sklopu državnega in globalnega gospodarstva, kjer kapital, posebej fosilnogorivski obrati in velike korporacije, ki za svoje dejavnosti nikomur ne odgovarjajo, v vse večjem obsegu v ozračje spuščajo toplogredne pline?« se sprašuje.

Osredotočamo se na individualne ekološke ukrepe, korporacije pa izničujejo naš doprinos

»Medtem ko se sami v veliki meri osredotočamo na individualne ukrepe zelenitve naših življenj, velike fosilnogorivske in druge korporacije izničujejo naš doprinos,« opozori Taj. Podatki kažejo, »da je za kar 71 odstotkov emisij toplogrednih plinov od leta 1988 do danes odgovornih 100 korporacij.«  Razloži nam, da je končni izdelek, ki ga kupimo, rezultat več stopenj proizvodnje in vsaka izmed teh porabi ogromno količino virov in energije. »Nad temi procesi pa delovni ljudje nimamo nobenega nadzora,« spomni aktivist.

»Hkrati pa je potrebno zagotoviti sistemske ukrepe, ki bodo takšne spremembe življenjskega sloga sploh omogočali. Če cenovno in fizično dostopen ter učinkovit javni potniški promet ni na voljo, bodo ljudje uporabljali avto,« pove sogovornik. Če je lokalna ekološko pridelana hrana predraga, se bodo posamezniki in posameznice še naprej zatekali v ogljično intenzivne velike trgovske verige, poudari. 

A kljub temu opozori, da bodo za življenje ljudi v okviru planetarnih meja potrebne tudi spremembe naših življenjskih navad, vendar pa pri tem ne smemo odmisliti zgoraj opisanih uničujočih učinkov produkcije. »Hkrati pa je potrebno zagotoviti sistemske ukrepe, ki bodo takšne spremembe življenjskega sloga sploh omogočali. Če cenovno in fizično dostopen ter učinkovit javni potniški promet ni na voljo, bodo ljudje uporabljali avto,« pove sogovornik.

Za kar 71 odstotkov emisij toplogrednih plinov od leta 1988 do danes je odgovornih 100 korporacij.

Če je lokalna ekološko pridelana hrana predraga, se bodo posamezniki in posameznice še naprej zatekali v ogljično intenzivne velike trgovske verige, poudari. »Dokler se v gonji za profiti na police steka poceni množično proizvedeno blago, bodo ljudje kupovali in kupovali, kolikor jim višina mezd to omogoča. Potrebno se je soočiti z dejstvom, da način proizvodnje v veliki meri določa potrošnjo (in ne obratno),« ocenjuje aktivist.

Za spremembe je nujna priključitev samoorganiziranim političnim gibanjem

Zavodnik pove, da je najboljši recept za konkretne in več kot potrebne politične spremembe na področju okolja in širše »priključitev samoorganiziranim političnim gibanjem in gradnja alternativ od spodaj navzgor.« Na tak način delujejo tudi v gibanju Mladi za podnebno pravičnost. Ključno se mu zdi politično udejstvovanje v lokalnih okoljih, pa tudi v sindikatih. »Torej priključitev lokalnim iniciativam, ki si s svojim delovanjem prizadevajo za izboljšanje okoljskih pogojev bivanja,« je jasen sogovornik.

»Ker se sistem na vse pretege bori za ohranitev statusa quo, lahko takšne spremembe doseže zgolj številčno, dobro organizirano gibanje z jasnimi političnimi cilji. To pa mora presegati zgolj ozko delovanje za ohranjanje okolja. V svoj politični program, cilje, kot tudi delovanje mora vključiti delovne ljudi in njihove skupne interese.«

Prepričan je, da za preprečitev najhujših posledic podnebnih sprememb potrebujemo radikalne spremembe in številne ter obsežne koncesije s strani kapitala. »Ker se ta na vse pretege bori za ohranitev statusa quo, lahko takšne spremembe doseže zgolj številčno, dobro organizirano gibanje z jasnimi političnimi cilji. To pa mora presegati zgolj ozko delovanje za ohranjanje okolja. V svoj politični program, cilje, kot tudi delovanje mora vključiti delovne ljudi in njihove skupne interese,« je kritičen aktivist.

Nujen je način gospodarjenja z viri v okviru postavljenih mej

Zadnje poročilo Medvladnega panela za podnebne spremebe (IPCC) pravi, da bo omejevanje globalnega segrevanja na 1, 5 ° C  zahtevalo hitre, daljnosežne spremembe brez primere na vseh področjih družbenega življenja. Sledijo pa še drugi okoljski problemi, s katerimi se soočamo. »Znanstveniki so vzpostavili tako imenovani koncept planetarnih meja – s pomočjo tega so ovrednotili devet ključnih naravnih omejitev planeta. V primeru, da te meje prekoračimo, lahko s tem ustvarimo nesprejemljive okoljske spremembe za človeštvo in ostale organizme. Tri izmed devetih meja smo že presegli,« poudari.

»Znanstveniki so vzpostavili tako imenovani koncept planetarnih meja – s pomočjo tega so ovrednotili devet ključnih naravnih omejitev planeta. V primeru, da te meje prekoračimo, lahko s tem ustvarimo nesprejemljive okoljske spremembe za človeštvo in ostale organizme. Tri izmed devetih meja smo že presegli.« 

Poudarja, da se moramo začeti pogovarjati o načinu gospodarjenja z viri, ki bo lahko delovalo v okviru omenjenih meja, ob enem pa je treba zagotavljati dostojno življenje za prebivalke in prebivalce zemlje. »Konkretno pa potrebujemo takojšen prehod iz fosilnih goriv na čisto energijo iz obnovljivih virov, radikalne spremembe vzorcev mobilnosti, korenite spremembe v načinu produkcije hrane in s tem sovpadajoče spremembe prehrambenih navad,« razloži.

Podnebna kriza je dejstvo, zato je ukrepanje nujno, opozarjajo okoljevarstveniki: »Moramo jo začeti obravnavati kot priložnost, da si na novo, glede na naše skupne potrebe, zamislimo načine gospodarjenja z viri, proizvodnje osnovnih dobrin in zagotavljanja storitev. S tem lahko pridobimo vsi.«

Sistem, ki temelji na rastoči potrošnji, ne more zagotavljati zmanjšanja onesnaževanja

»Kot prevladujoči paradigmi za reševanje podnebne in okoljske krize se pojavljata krožno gospodarstvo in zelena rast. Gre za koncepta, ki si prizadevata za zelenitev kapitalizma,« razloži okoljski aktivist. Oba zgoraj omenjena koncepta trdita, da je nadaljnja akumulacija kapitala združljiva z ekološkimi zmožnosti našega planeta,  saj naj bi preko tehnoloških izboljšav in večjega kroženja virov dosegli absolutno ločitev rasti BDP od uporabe virov, pojasni. »A obstoječe študije tega ne podpirajo,« opozori. »Empirični dokazi o porabi virov in emisijah ogljikovega dioksida namreč kažejo, da ob nenehni gospodarski rasti na svetovni ravni ni mogoče v absolutnem smislu ločiti uporabe virov in emisij toplogrednih plinov od rasti BDP,« utemelji.

»Da bi naslovili pereče okoljske probleme, ki ogrožajo naš obstoj, bi zato morali stremeti k drugačnemu produkcijskemu načinu. Takšnemu, ki bo temeljil na zadovoljevanju resničnih in z okoljem ter družbo usklajenih potreb ljudi.«

Inherentna lastnost kapitalističnega produkcijskega načina je rast, zato gospodarski sistem, ki potrebuje vedno hitreje rastočo potrošnjo in zastarelost izdelkov, da se lahko sploh obdrži, ne more zagotavljati zmanjšanja snovnih tokov. »Da bi naslovili pereče okoljske probleme, ki ogrožajo naš obstoj, bi zato morali stremeti k drugačnemu produkcijskemu načinu. Takšnemu, ki bo temeljil na zadovoljevanju resničnih in z okoljem ter družbo usklajenih potreb ljudi,« sklene Zavodnik.