Znanstveniki ameriške vesoljske agencije NASA in Nacionalnega podatkovnega centra za sneg in led (NSIDC) so namreč ugotovili, da je arktični morski led 15. marca 2026 dosegel svoj letošnji največji obseg pri 14,29 milijona kvadratnih kilometrov, kar je praktično enako kot leto prej. Ker je bil tudi zimski vrh leta 2025 izjemno nizek, raziskovalci ocenjujejo, da sta si leti 2025 in 2026 statistično izenačeni, kar pomeni, da je Arktika že drugo leto zapored dosegla najnižji zimski maksimum morskega ledu od začetka satelitskih meritev leta 1979.
Gre za podatek, ki sam po sebi ni le zanimivost iz sveta podnebne znanosti, temveč zelo konkreten znak, da dolgoročni trendi na Arktiki ostajajo izrazito neugodni. Raziskovalci opozarjajo, da letošnji rezultat ni nobena osamljena anomalija, ampak nadaljevanje več desetletij trajajočega upadanja arktičnega morskega ledu, ki ga spremljajo že od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Če številke prevedemo v širši kontekst, je bil letošnji zimski vrh za približno 1,3 milijona kvadratnih kilometrov nižji od povprečja, izmerjenega med letoma 1981 in 2010.
Zakaj je to pomembno preučevati?
A pri zgodbi o arktičnem ledu ne gre več le za vprašanje, koliko ga je, temveč tudi, kakšen je. Raziskovalci namreč spremljajo tudi njegovo debelino, pri čemer letošnja opažanja niso nič manj zgovorna. Nathan Kurtz, vodja laboratorija za kriosferske znanosti v Nasinem centru Goddard v Greenbeltu v Marylandu, je pojasnil, da podatki Nasinega satelita ICESat-2 kažejo, da je bil velik del arktičnega ledu letos tanjši kot običajno, posebej v Barentsovem morju severovzhodno od Grenlandije. Manj ledu kot običajno so zaznali tudi v Ohotskem morju, ki leži ob severu Japonske in Rusije, čeprav raziskovalci tam sicer poudarjajo, da gre za območje z izrazitimi medletnimi nihanji.
To je pomembno tudi zato, ker Arktika ne izgublja le sezonskega ledu, ampak se zmanjšuje tudi delež večletnega, starejšega in debelejšega ledu, ki je za stabilnost polarnega sistema ključen. V hladnem delu leta se morski led sicer še vedno razširi, poleti pa se njegov velik del stali, a težava je v tem, da se v zadnjih letih tvori manj novega ledu, hkrati pa se skozi leta kopiči manj odpornega večletnega ledu. Posledica je bolj krhek, tanjši in bolj občutljiv ledeni pokrov, ki ga lahko vremenski in oceanski vplivi hitreje načnejo.
Znanstvenik NSIDC Walt Meier ob tem sicer opozarja, da eno ali dve posamezni leti sami po sebi še ne pomenita vsega in da posameznih sezon ni smiselno razlagati iztrgano iz širše slike. Toda prav ta širša slika je tista, ki je vse bolj jasna: če letošnje podatke postavimo ob bok večdesetletnemu trendu, postane očitno, da se arktični morski led skozi letne čase vztrajno zmanjšuje in da rekordno nizki zimski vrhovi niso več izjema, ampak vse bolj zaskrbljujoč del nove realnosti.
Nekoliko drugačno sliko so letos zaznali na Antarktiki, kjer je poletni minimum morskega ledu 26. februarja dosegel 2,58 milijona kvadratnih kilometrov. To je sicer še vedno manj od dolgoletnega povprečja v obdobju 1981–2010, a hkrati več kot v zadnjih štirih letih, ko so bile razmere izjemno skope. Letošnji antarktični minimum je bil tako precej nad rekordno najnižjo vrednostjo, izmerjeno februarja 2023.
Pri spremljanju morskega ledu raziskovalci uporabljajo satelitske podatke različnih programov in obdobij. NSIDC je v preteklosti obseg ledu večinoma spremljal s pomočjo satelitov programa Defense Meteorological Satellite Program, v zadnjih letih pa pri sprotnem spremljanju uporablja tudi japonski instrument Advanced Microwave Scanning Radiometer 2. Za primerjavo z zgodovinskimi razmerami se naslanjajo tudi na starejše podatkovne nize, med drugim na meritve satelita Nimbus-7, ki sta ga konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let skupaj upravljala NASA in ameriška agencija NOAA.
Vse to pomeni, da arktični morski led ostaja eden najbolj zgovornih pokazateljev tega, kako globoko podnebne spremembe že posegajo v naravne sisteme planeta. In čeprav ena sama sezona še ne pove vsega, dve zaporedni leti z rekordno nizkim zimskim vrhom ledu težko razumemo drugače kot jasno opozorilo, da se severni polarni prostor spreminja hitreje, kot smo bili še pred nekaj desetletji pripravljeni pričakovati.
Vir: NASA Climate / NASA, članek Arctic Winter Sea Ice Ties Record Low, NASA, NSIDC Scientists Find
