V gospodinjstvih vsakodnevno nastane veliko bioloških odpadkov – olupki krompirja, ostanki zelenjave, kava, čajni filtri, pokvarjeno sadje. Večinoma jih odvržemo v zabojnik za bioodpadke, od koder pot nadaljujejo v kompostarne ali večje bioplinarne. A v zadnjih letih se vse pogosteje pojavlja vprašanje, ali bi bilo mogoče energijo pridobivati neposredno doma – v majhnih napravah, ki bi iz kuhinjskih ostankov proizvajale bioplin.

Ta ideja ni več zgolj teorija. Na trgu so se pojavili prvi kompaktni biodigesterji, namenjeni gospodinjstvom, ki bi radi postali del krožnega gospodarstva in zmanjšali odvisnost od zunanjih virov energije.

Kako nastane bioplin?

Bioplin je plinasta mešanica, ki nastane pri anaerobnem razkroju organskih snovi – to pomeni, da mikroorganizmi v okolju brez kisika razgrajujejo biološke odpadke. Rezultat je plin, bogat z metanom, ki ga lahko uporabimo podobno kot zemeljski plin: za kuhanje, ogrevanje vode ali celo za proizvodnjo elektrike.

Poleg plina nastane tudi t. i. digestat – tekoča ali poltrda snov, ki je uporabna kot naravno gnojilo. Tako proces ne le predeluje odpadke v energijo, temveč ustvarja tudi koristen stranski produkt.

Mini bioplinarne za dom

Na trgu se pojavljajo različni modeli malih bioplinarn. Najbolj znane so kompaktne enote, ki jih gospodinjstva namestijo na vrt ali dvorišče. Vanje vsakodnevno dodajajo kuhinjske odpadke, sistem pa samodejno proizvaja bioplin, ki se shranjuje v priloženi vreči ali rezervoarju.

Ena takšna naprava lahko zagotovi dovolj plina za nekaj ur kuhanja na dan. Za gospodinjstva, ki proizvedejo veliko bioodpadkov, to pomeni konkretne prihranke pri energiji. Poleg tega naprava zmanjšuje količino smeti, ki bi sicer končale v zabojniku.

Primeri iz tujine

V Indiji in na Kitajskem so male bioplinarne v uporabi že desetletja, zlasti na podeželju, kjer gospodinjstva nimajo stalne povezave z električnim omrežjem ali plinsko infrastrukturo. Tam so biodigesterji pogosto del kmečkega dvorišča in uporabljajo ne le kuhinjske odpadke, temveč tudi gnoj živali.

V zadnjih letih pa se koncept širi tudi v Evropo in Severno Ameriko. Na Nizozemskem so pilotni projekti pokazali, da je mogoče gospodinjstva oskrbovati z bioplinom izključno iz njihovih lastnih odpadkov. V ZDA so nekatera trajnostno naravnana gospodinjstva biodigesterje vključila kot dodatek k sončnim panelom in baterijam, kar jim omogoča večjo energetsko neodvisnost.

Težave in omejitve

Kljub privlačnosti ideje pa male bioplinarne prinašajo tudi izzive. Proizvodnja plina je odvisna od količine in vrste odpadkov. Če gospodinjstvo nima dovolj biomase, je proizvodnja omejena. Poleg tega je treba naprave redno vzdrževati, nadzorovati proces in skrbeti za varnost, saj gre vendarle za delo z vnetljivim plinom.

Druga omejitev je prostor. Biodigesterji niso majhne naprave, zato so primernejši za hiše z vrtom kot za stanovanja v blokih. Prav tako je začetna investicija še vedno relativno visoka – čeprav se stroški dolgoročno lahko povrnejo, se številni potrošniki za zdaj še odločajo previdno.

Okoljski vidik

Ena od največjih prednosti bioplina je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Če biološki odpadki razpadajo na odlagališču, v ozračje sproščajo metan, ki je mnogo bolj škodljiv kot ogljikov dioksid. Če pa ta metan ujamemo in uporabimo kot energijo, smo naredili dvojno korist: preprečili onesnaženje in zmanjšali potrebo po fosilnih gorivih.

Poleg tega biodigesterji zmanjšujejo količino odpadkov, ki jih mora odvažati komunalna služba, kar pomeni manj transporta in manjšo obremenitev sistema ravnanja z odpadki.