V Mariboru jo marsikdo najprej opazi zaradi nenavadnega priimka, v politiki pa predvsem zato, ker ne govori tako, kot smo od političnih kandidatov vajeni. Nina Beyokol, Mariborčanka iz Peker, profesorica angleščine in slovenščine v neformalnem izobraževanju ter podpredsednica Piratske stranke, ostaja tudi v predvolilnem času izrazito neposredna sogovornica, ki nima veliko potrpljenja za ustaljene politične igre in še manj za olepševanje stanja v državi.

Na državnozborskih volitvah kandidira v volilnih okrajih Maribor 6 in Maribor 7, v pogovoru pa izpostavi predvsem šolstvo, stanovanjsko problematiko, prekarno delo, duševno zdravje mladih, podnebno pravičnost in vprašanje, kaj je danes sploh še javni interes. Ob tem večkrat poudari, da Pirati želijo nastopati kot politična sila zunaj dveh ustaljenih polov slovenske politike.

»Ko si enkrat v politiki, moraš kandidirati«

Na vprašanje, zakaj se je odločila za kandidaturo, odgovarja precej drugače, kot bi morda pričakovali od predvolilnega intervjuja, saj njena razlaga ni zgrajena okoli velike osebne politične ambicije, temveč bolj okoli občutka, da je kandidiranje v določenem trenutku pač del političnega dela. »Zakaj sem se zdaj odločila? Ko si enkrat v politiki, potem moraš ves čas kandidirati povsod,« pravi.

A vendarle vidi tokratne volitve kot trenutek, ko bi se za Piratsko stranko lahko odprl prostor za dejanski vpliv. »Na teh volitvah Piratom kaže najboljše doslej. In če pridemo v parlament, potem lahko res kaj spremenimo. Lahko predlagamo zakonodajo, lahko dosežemo neke dejanske spremembe v družbi.«

[[image_3_article_86501]]

Pravi, da je prav to razlog, zaradi katerega je sploh vstopila v politiko. »Hočem spremeniti vse to stanje, ki ga zdaj gledamo. Imamo neko polarizacijo, na eni strani Kučanov klan, na drugi strani imamo Janšo in njegov kult, in nas zdaj tu držijo že naše celo življenje v nekem šahu. Jaz sem stara 40 let in gledam ljudi, ki so več kot 50 let politično aktivni, in še vedno nam ti isti ljudje krojijo življenje. Mislim, a je to normalno? To ni normalno.«

V tem vidi vlogo Piratov kot alternative, ki se ne želi ukloniti nobenemu od obeh političnih blokov. »Mi smo nekdo, ki hoče nekaj novega, in hkrati nekdo, ki se ne ukaluplja v ta dva pola. Nimamo nekih stricev iz ozadja, iz enih ali pa iz drugih strani. In imamo veliko realnih rešitev za realne probleme.«

Šolstvo, najemi in občutek, da generacije drsijo mimo

Ko govorimo o temah, ki jo najbolj žulijo, odgovori hitro in brez omahovanja. Med prvimi izpostavi šolstvo. »Vsekakor je treba reformirati šolstvo, ki je še v istem stanju, kot je bilo v času Marije Terezije.«

Tudi sama je nekaj časa delala v prosveti. Kot profesorica angleščine je dve leti poučevala, nato pa se je iz šolstva umaknila. Danes dela v neformalnem izobraževanju, kjer vodi tečaje za podjetja, za tujce, ki se učijo slovenščino, in za zaposlene, ki zaradi dela potrebujejo angleščino. Ta izkušnja ji daje drugačen pogled na trg dela, pa tudi na občutek negotovosti, ki ga po njenem mnenju živi vse več ljudi.

Drugo veliko področje je stanovanjska problematika, o kateri ne govori abstraktno, ampak skozi lastno izkušnjo. »Jaz sem 20 let v najemu, zdaj se je moja hčerka odselila, je isto v najemu. Kaj bomo še 20 let čakali? Da bom v penziji, ki je sploh ne bom dočakala, ker nimam dovolj delovne dobe, ker sem v prekarnih službah vse življenje? Generacije in generacije nam propadajo.«

V nadaljevanju njen govor postane širša kritika države, ki po njenem mnenju nima ne resne analize stanja, ne dolgoročne vizije. »Treba je omejiti korupcijo, to, da vsak malo po svoje krade in daje v svoj žep,« je jasna, pri čemer se ji zdi ključno, da se začnemo pogovarjati o resničnem stanju v državi in za prihodnost Slovenije zasnujemo jasno vizijo.

Ob tem opozori, da se slovenska politika še vedno preveč vrača v stare ideološke spore. »Mi se še vedno ukvarjamo s tem, kdo je bil pri partizanih, pa kdo je bil pri domobrancih. To je zgodovina. Jaz spoštujem zgodovino in je pomembna, zelo je pomembna, ampak ni pa zdaj to nekaj, kar mora biti na političnem meniju vsak dan.«

»Maribor je postal luknja«

Ko pogovor preide na Maribor, je njena ocena mesta zelo ostra. »Meni je zelo žalostno, da je Maribor taka luknja in da se morajo ljudje voziti v službo v Avstrijo, v Ljubljano, v Celje. Da se je ne vem koliko tisoč ljudi odselilo iz Maribora, ker tukaj ni nobene prihodnosti.«

Njena želja za mesto ni izražena zgolj skozi infrastrukturne ali gospodarske ukrepe, temveč tudi skozi nekaj težje oprijemljivega. Družbeno razpoloženje. »Za Maribor si želim, da bi dobil neko vizijo, da bi se tu ustvarilo vzdušje, kot je bilo v začetku 90-ih. Bila je čisto druga atmosfera, »folk« je bil vesel. Če bi dobili nazaj to neko pozitivno atmosfero, ki smo jo imeli v 90-ih, bi bila to prava stvar za Maribor,« pravi sogovornica.

»Za Maribor si želim, da bi dobil neko vizijo, da bi se tu ustvarilo vzdušje, kot je bilo v začetku 90-ih. Bila je čisto druga atmosfera, »folk« je bil vesel. Če bi dobili nazaj to neko pozitivno atmosfero, ki smo jo imeli v 90-ih, bi bila to prava stvar za Maribor.«

A takšna atmosfera po njenem ne pride sama od sebe. »To lahko dobimo, če bodo ljudje imeli službe, če bodo imeli stanovanja, če bodo imeli normalne pogoje za delo, se pravi, da niso vsak dan podvrženi mobingu. In seveda župana, ki ima vizijo za mesto, ne pa za svoje osebne interese.«

Tudi lokalna politika je v njenem pogledu preveč ujeta v stare delitve in osebna rivalstva. Sama je v preteklosti že kandidirala za županjo Maribora, zato na razmerja v mestu ne gleda od zunaj. »V Mariboru je na eni strani Kangler, na drugi strani Arsenovič. Jaz sem sicer javno povedala, da rajši vidim Arsenoviča kot Kanglerja.«

Regije, državni denar in javni interes

Ko jo vprašamo, kaj bi morala za Maribor storiti država, odgovori konkretneje. Po njenem bi moral imeti Maribor močnejši položaj znotraj regionalne politike in bistveno več državne podpore.

»Država bi morala najprej uvesti regije, se pravi kohezijsko politiko, da je Maribor pač svoja regija ...« Omeni tudi zakon o občinah in poudari, da je nujno, da bi se državni denar dejansko začel vlagati v Maribor, saj, kot opozarja, Maribor nima dovolj denarja in je zaradi tega v mestu marsikaj težko narediti.

Verjame, da bi se z resnim državnim vlaganjem lahko odprlo tudi vprašanje mariborskega letališča: »Če bi država začela vlagati skozi kohezijsko politiko, regionalizacijo in zakon o občinah v Maribor in bi se začel sem stekati denar, bi se lahko nekaj naredilo z mariborskim letališčem. Mislim, da se da.«

Ključni problem po njenem ni pomanjkanje možnosti, ampak prevlada zasebnih interesov nad javnimi. »Problem je to, da je preveč privatnih interesov, premalo se vlaga v to, kar je javni interes. In politika bi se morala ukvarjati izključno s tem, kar je javni interes. Izključno s tem, stoodstotno s tem, kar je javni interes, ne pa s tem, kar je zasebni interes nekega posameznika, ki je na neki funkciji. To ni samo korupcija, ampak je kriminal,« je neposredna Nina Beyokol.

[[image_2_article_86501]]

»Glasovali bomo po lastni vesti«

Na vprašanje, v čem bi bili Pirati v parlamentu drugačni od drugih, je njen odgovor preprost in zelo oseben: »Predvsem bomo boljši od drugih v tem smislu, da bomo delovali transparentno, da se bomo odločali po lastni vesti, da bomo glasovali po lastni vesti in da bomo razmišljali s svojimi možgani. Že to mislim, da je ogromno.« Pri tem je še bolj neposredna: »Jaz v »lajfu« ne bom glasovala tako, kot mi bo nekdo rekel.«

Tudi zato pravi, da je ne zanimajo politične ali interesne mreže, ki od kandidatov pričakujejo usklajeno govorico in politično lojalnost: »Nimamo teh povezav in ni se mi potrebno ukvarjati s tem, kaj bom rekla, zato da mi bo potem neko društvo naslednji dan pošiljalo sporočila o tem, kaj sem rekla, pa kaj nisem rekla.«

»Jaz v »lajfu« ne bom glasovala tako, kot mi bo nekdo rekel.«

Ob tem znova opozori, da stare politične identitete ne bi smele biti merilo današnje legitimnosti. »To, kar je polpretekla zgodovina, to je polpretekla zgodovina in meni ni treba, da me podpira neko društvo borcev ali pa katerokoli drugo društvo.«

Mladi, duševno zdravje in univerzalni temeljni dohodek

Pirati po njenih besedah namreč velik del podpore gradijo prav med mladimi: »Pri nas je največ podpornikov letnikov 2005 in 2006.« Teh ideološke igre stare politike ne zanimajo, saj se osredotočajo na konkretne stiske sedanjosti. »To so mladi ljudje, ki jih skrbi kaj? Skrbi jih duševno zdravje, skrbi jih stanovanjska problematika in skrbi jih podnebna kriza, « to so, kot poudari, tudi tri teme, ki so njej osebno najbližje: »To so tudi tri moje točke, za katere se najbolj zavzemam. Podnebna pravičnost, socialna pravičnost in univerzalni temeljni dohodek.«

[[image_4_article_86501]]

Prav univerzalni temeljni dohodek izpostavi kot eno od idej, s katerimi se ukvarja že dlje časa. Iz te teme je, kot pove, delala tudi diplomo. Zakaj se ji zdi pomemben? »Zato, ker da vsakemu neko varnostno mrežo, da takrat, ko pride v težave, takrat, ko nekaj zaskoči, nekaj ne gre, lahko s tem preživiš. In ne samo, da lahko s tem preživiš, ampak to je tvoja pravica.«

Njena argumentacija je pri tem zelo neposredna in socialno ostra. »Tudi zapornik ima posteljo, pa ima hrano, streho nad glavo, in to bi morala biti osnovna človekova pravica. Se pravi, to imaš. O višini se pogovarjamo potem, ko je to v neki izvedbeni fazi, ampak to imaš …,« razlaga in doda, da to, kar ob tem zaslužiš, predstavlja bonus.

Takšno razumevanje socialne pravičnosti pri Nini Beyokol ni le na ravni političnih stališč. V Mariboru je pred časom sodelovala tudi pri bolj simbolni, a povedni gesti pomoči ranljivim skupinam, ko so Pirati mariborskemu domu za brezdomce podarili terapevtsko mačko. Ob tem je poudarila, da se družba prepogosto spomni na darila in praznične geste, pozabi pa na ljudi na robu, na brezdomce in osamljene, ki prav tako potrebujejo občutek bližine, opore in dostojanstva. Tudi ta poteza precej jasno kaže na eno od plati njenega javnega delovanja: na poudarjanje solidarnosti, empatije in prepričanja, da morata tako politika kot tehnologija služiti tudi tistim, ki jih družba najlažje spregleda.

Mariborčanka, ki jo zaradi priimka pogosto sprašujejo, ali je »res od tu«

V bolj osebnem delu pogovora spregovori tudi o svojem priimku Beyokol, ki pri ljudeh pogosto sproža vprašanja o njenem izvoru. Sama pravi, da je rojena v Pekrah in da je z Mariborom tesno povezana.

»Rojena sem bila v Pekrah. Moj ata je bil rojen v Pekrah, prav tako moja mama,« pove. Prvih šest let je živela v Pekrah, nato se je družina preselila v Lovrenc na Pohorju, kjer je živela do 13. leta, po ločitvi staršev pa se je z mamo vrnila nazaj v Pekre. Priimek, ki ga nosi danes, je priimek njenega bivšega moža, ki je iz Kameruna. »Jaz sem srečno ločena,« pove z nasmeškom ter doda, da se za spremembo priimka po ločitvi ni odločila predvsem zaradi birokratskih razlogov.

Dodaja, da jo ljudje zaradi črke Y v priimku pogosto napačno umeščajo drugam. »To marsikoga moti, sploh ko vidijo Y, potem me nekako ožigosajo, da sem Kosovarka ali pa da sem Albanka. Tako da dostikrat dobim vprašanje, če sem jaz res iz Maribora.«

Kandidatka, ki skuša ostati zunaj ustaljenih političnih šablon

Kot v Mariboru izstopa z ipsilonom v svojem priimku, na političnem parketu izstopa s tem, da tako z besedami kot političnimi odločitvami ne skuša biti »politično korektna«. Prej nasprotno. Njeni odgovori so pogosto ostri, saj politiko razume kot prostor, kjer bi se morala družba končno nehati vrteti okrog istih imen, istih zamer in istih omrežij vpliva. Namesto tega govori o stanovanjih, najemih, prekarnosti, duševnem zdravju, javnem interesu in občutku, da Maribor in država že predolgo čakata na neko resnejšo spremembo.

[[image_1_article_86501]]

Ali takšna drža lahko nagovori dovolj ljudi, da bi Pirati prvič resneje vstopili v parlament, bo pokazal volilni rezultat. Iz njenih odgovorov pa je jasno to, da si sama želi nastopati kot glas nekoga, ki se ne želi prilagoditi ustaljeni politični govorici.

[[image_5_article_86501]]

Naročnik objave: Piratska stranka