Med kandidati, ki so se z željo po spremembi družbe odločili vstopiti v tekmo za poslanske sedeže, se pojavljajo tudi obrazi, ki v politiko ne prihajajo iz ustaljenih strankarskih kariernih poti, temveč iz lokalnega okolja, vsakdana in, kot razkrije pogovor z njim, zanimivih izkušenj.

Mitja Senekovič, mariborski kandidat Piratske stranke v volilnih okrajih Maribor 1 in Maribor 2, ki se v javnosti predstavlja kot ekološki kmet in človek, ki želi biti v politiki predvsem glas tistih, ki so po njegovem pogosto preslišani.

Senekovič, ki je bil rojen v Mariboru, danes pa živi v Zgornji Kapli v občini Podvelka, je po izobrazbi magister ekonomije, a ga je življenjska pot pred leti iz pisarn in ekonomskih vprašanj odpeljala v povsem drugačen svet. V sadjarstvo, kmetijstvo in delo v naravi. Danes vodi ekološko sadjarsko kmetijo Sen, njegova zgodba pa je razpeta med dve lokaciji: turistično kmetijo v Zgornji Kapli in nasade v Prlekiji. Pravi, da se je prav skozi to delo še bolj neposredno srečal z vprašanji, ki jih politika pogosto ureja na papirju, ljudje pa jih vsak dan živijo v praksi.

»Po izobrazbi sem magister ekonomije, prihajam pa iz Zgornje Kaple, kjer imamo ekološko turistično kmetijo. Ukvarjamo se izključno s sadjarstvom, smo ekološka sadjarska kmetija, pridelujemo predvsem ekološka jabolka, v manjšem obsegu pa tudi druge sadne vrste, zlasti aronijo. Pridelujemo tudi sadne sokove, kis in druge izdelke,« pove na začetku pogovora, ko oriše svojo osebno in poklicno pot.

[[image_1_article_86495]]

Čeprav je bil izobražen za drugo področje, ga je po lastnih besedah v kmetijstvo pripeljalo iskanje dela, ki bi ga res izpolnjevalo. »Pred približno petnajstimi leti se nisem več videl na ekonomskem področju in sem začel razmišljati, kaj bi me zares izpolnjevalo. Kupil sem manjši sadovnjak in se začel ljubiteljsko ukvarjati s sadjarstvom. Ugotovil sem, da me to zelo veseli, da me delo na soncu, na svežem zraku in v naravi zelo izpolnjuje. Potem sva s partnerko pred približno šestimi leti kupila kmetijo z že obstoječimi ekološkimi nasadi, nekaj pa sva jih dopolnila še sama, in tako se je rodila ekološka sadjarska kmetija Sen.«

Ime kmetije, doda, ni naključno. »Sen izhaja iz mojega priimka, lahko pa pomeni tudi sanje. Povezano je tudi s krajem Senčak, saj imamo naše ekološke nasade v Prlekiji. Živimo sicer v Zgornji Kapli, kjer je turistična kmetija, nasadi pa se nahajajo v Prlekiji, tako da na neki način delujemo na dveh lokacijah.«

Čeprav danes živi drugje, zase še vedno pravi, da je človek mariborskega prostora. »Rojen sem v Mariboru, zato se imam za Mariborčana. Odraščal sem v Framu, kjer tudi kandidiram, v volilnih okrajih Maribor 1 in Maribor 2, torej v okolju občin Rače-Fram, Hoče-Slivnica in širše. To okolje zelo dobro poznam in vanj sem tudi zelo močno vpet.«

Iz aktivizma v politiko

Njegov vstop v politiko, pravi, ni nenaden, ampak je izšel iz dolgoletnega zanimanja za družbena vprašanja in aktivizem. »Od nekdaj me je zanimala politika. Moje politično delovanje izhaja iz aktivizma. Bil sem dolgoletni aktivist za pravice živali in to gibanje je v bistvu predvsem politično gibanje. Vedno me je zanimalo politično delovanje in želel sem se politično udejstvovati, zato sem danes tukaj,« pojasnjuje.

Ob tem ne skriva niti svoje prejšnje politične poti. Pove, da je bil nekaj časa član stranke Levica, a se je od tam umaknil. »Iz Levice sem izstopil zato, ker nisem mogel izraziti svojega mnenja. Mnenja, ki odstopajo od generalne struje, tam niso zaželena,« pravi.

Zakaj torej Piratska stranka? Njegov odgovor je neposreden: »To, kar je zdaj na oblasti, me ne prepriča. Desnica pri meni odpade, zato sem svoje možnosti zreduciral na edino preostalo logično izbiro, to je Piratska stranka. Pogovarjal sem se z Nino Beyokol, ki jo poznam, in me je povabila h kandidaturi. Po razmisleku sem se odločil, da se pridružim stranki in da tudi aktivno sodelujem na teh volitvah.«

Pri tem poudarja, da se sam v kampanjo ne podaja le kot strankarski kandidat, temveč tudi kot nekdo, ki želi v politični prostor prinesti nekoliko drugačen poudarek. »Pirati smo branik javnega interesa. Zavzemamo se za transparentnost in predvsem za pregledno porabo javnega denarja. Osebno kandidiram tudi zato, ker verjamem, da mora politika ponovno služiti ljudem, ne birokraciji in ne določenim interesnim skupinam, ampak državljanom in državljankam.«

Glas kmetic in kmetov

Ker sam prihaja iz kmetijskega okolja, želi biti po lastnih besedah tudi glas kmetov, predvsem pa glas tistih, ki jih birokracija vse bolj duši. Prav na tem področju izpostavi enega od problemov, ki se mu zdijo najbolj nevzdržni.

»Rad bi bil tudi glas kmetic in kmetov. Kmetje se skoraj ne moremo več prijaviti na razpise brez zunanje pomoči. Postopki so tako zapleteni, da moraš dobesedno najeti strokovno pomoč. To je absurd. Kmetje smo poklicani za to, da pridelujemo hrano, ne pa da postanemo strokovnjaki za birokracijo,« opozarja.

»Kmetje smo poklicani za to, da pridelujemo hrano, ne pa da postanemo strokovnjaki za birokracijo.«

Po njegovih besedah težava ni le v zapletenosti sistema, temveč tudi v stroških, ki jih ta povzroča. »Danes javna služba kmetijskega svetovanja znotraj KGZ za pomoč pri prijavi pogosto zaračuna 2.000 evrov ali več za prijavo na razpis. Mi kmetje plačamo tisoče evrov, na koncu pa sploh ne vemo, ali bomo na razpisu uspešni.«

Kot rešitev izpostavlja tri konkretne usmeritve. »Zavzemam se za tri stvari: prvič, za poenostavitev razpisov; drugič, za jasne digitalne postopke, ki jih lahko kmet izpolni sam; in tretjič, da javne svetovalne službe res delujejo kot javna pomoč, ne kot draga storitev.«

Stanovanja za mlade in obdavčitev luksuza

Ob kmetijstvu kot eno svojih osrednjih tem izpostavlja tudi stanovanjsko problematiko, zlasti vprašanje dostopnosti stanovanj za mlade. Pri tem je kritičen do dosedanjih vlad, ki da temu vprašanju niso namenile dovolj resne pozornosti.

»Moja osebna zaveza so stanovanja za mlade. Mladi so bili s strani zdajšnje vlade izdani, pa tudi vse prejšnje vlade niso poskrbele za to, da bi bila stanovanja za mlade bolj dostopna,« pravi.

Rešitev, ki jo zagovarja skupaj s stranko, vidi v davku na premoženje oziroma nepremičnine, a pri tem želi, kot pravi, najprej odpraviti strahove, ki se običajno pojavijo ob takšni omembi. »Ljudje se pogosto ustrašijo, ko slišijo za davek na nepremičnine, zato bi rad poudaril, da ne gre za obdavčitev prve nepremičnine. Osnovno stanovanje oziroma prva nepremičnina je nedotakljiva in neobdavčena. Mi se tukaj zavzemamo dejansko za obdavčitev luksuza.«

Njegov argument je, da del nepremičninskega trga obvladujejo posamezniki z večjim številom stanovanj, medtem ko mladi do lastnega ali najemnega doma vse težje pridejo. »V Sloveniji obstajajo ljudje, ki oddajajo pet, deset, dvajset ali še več stanovanj. Rekorder v Sloveniji jih ima šestdeset. Takšni ljudje od tega ne plačajo premoženjskega davka in temu je treba narediti konec.«

Po njegovem bi takšen ukrep deloval dvojno: kot vir financiranja in kot mehanizem za sproščanje stanovanj na trg. »Iz tega davka na premoženje bi se neposredno financirala gradnja neprofitnih stanovanj. Hkrati bi ta ukrep zreguliral trg, ker določeni ljudje ne bi več imeli interesa držati v rokah toliko stanovanj. Ta stanovanja bi se sprostila na trgu, kar bi prineslo nižje cene stanovanj in tudi nižje najemnine.«

Poln konkretnih idej in projektov

Čeprav nastopa v državnem političnem prostoru, svoje poudarke večinoma veže na Maribor in širšo regijo, kjer vidi eno ključnih težav v tem, da velik del ljudi delo še vedno išče drugje. Prav vprašanje zaposlovanja mladih in delovnih mest v regiji pri njem ni ločeno od širšega razmisleka o razvoju Maribora.

»Moja osebna zaveza so tudi službe za mlade. Predvsem se osredotočam na Maribor. V Mariboru imamo danes velik problem, približno 20.000 ljudi dnevno migrira ali v Avstrijo ali v Ljubljano. Mi ponujamo konkretne rešitve za problematiko brezposelnosti na mariborskem področju,« pravi.

Med njimi izpostavlja projekt rastlinjakov na Dravskem polju, ki ga vidi kot priložnost za nova delovna mesta in večjo prehransko varnost. »Na približno sto hektarjih bi lahko zgradili sodobne visokotehnološke rastlinjake za celoletno pridelavo zelenjave. To bi prineslo približno 500 neposrednih delovnih mest in dodatne multiplikativne učinke v prehranski industriji, trgovini in logistiki. Posledično bi to pomenilo skoraj popolno samooskrbo Maribora in okolice z zelenjavo skozi vse leto.«

Pri tem opozarja, da vprašanje samooskrbe po njegovem ni več obrobna tema. »Resno se moramo začeti pogovarjati o samooskrbi s hrano. Slovenija ni samooskrbna in ob krizah, kot je bil kovid, ali kot je zdajšnja vojna na Bližnjem vzhodu, lahko vidimo, da se lahko zgodi, da države začno zapirati svoje meje. Lahko se zgodi, da bomo lačni, če ne bomo poskrbeli za lastno prehransko varnost. Samo tako veliki projekti lahko pripeljejo do resnejše samooskrbe s hrano.«

Kot drugi razvojni projekt omenja lesnopredelovalno industrijo v Hočah. »Slovenija ima ogromno lesa, torej imamo surovino, a jo izvažamo. Hlodovina gre v Avstrijo in druge države, tam jo predelajo, potem pa mi nazaj uvažamo drage polizdelke ali končne izdelke. To je ekonomski nesmisel. Smiselno bi bilo razviti veliko sodobno lesnopredelovalno industrijo v hoški industrijski coni.«

»Tu ne govorimo o tisočih delovnih mest, to je treba priznati, ampak o nekaj sto delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo. Izdelovali bi lahko modularne hiše, konstrukcijski les in podobne izdelke. Govorimo o 60 do 80 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega. To pa za sabo potegne razvoj celotne verige, od gozdarstva do logistike, pohištvene industrije in gradbeništva.«

Decentralizacija države in drugačna vloga Maribora

Eden od poudarkov, ki jih Senekovič posebej izpostavi, je tudi decentralizacija Slovenije, pri čemer zagovarja, da bi moral Maribor dobiti bistveno pomembnejšo vlogo v državnem ustroju. »Zavzemamo se za decentralizacijo Slovenije. Na nek način bi moral nastati zakon o Mariboru ali pa bi bilo treba v Maribor preseliti vsaj dve ali tri ministrstva.«

Po njegovem bi takšen korak pomenil ne le simbolno, temveč predvsem konkretno spremembo za mesto in regijo. »To bi prineslo več tisoč delovnih mest v javnem sektorju in večjo politično in gospodarsko težo regije. Tukaj imamo dobro izobraženo mladino in dobro izobražene ljudi. Če prenesemo tri ministrstva, to pomeni približno tisoč novih delovnih mest. S tem bi razbremenili vsakodnevne migracije. Ljudje izgubljajo čas v avtomobilih in to je res velika žalost.«

[[image_2_article_86495]]

»Če želite po teh volitvah spremembe, pošljite Pirate v parlament.«

Iz njegovih odgovorov je mogoče razbrati, da svojo kandidaturo gradi predvsem na dveh sporočilih: na eni strani želi nastopati kot predstavnik mlajše generacije in ljudi iz regije, na drugi strani pa kot nekdo, ki prihaja iz konkretnega dela in zato politične teme dojema bolj neposredno, manj abstraktno.

»Star sem 44 let in v Piratski stranki sem pravzaprav med starejšimi,« se nasmehne. »Imamo res mlado ekipo, mlade in sposobne ljudi, ki neverjetno dobro razmišljajo. Moj moto je: dajmo mladim priložnost, pa bodo gore premikali. Samo priložnost jim je treba dati.«

»Moj moto je: dajmo mladim priložnost, pa bodo gore premikali. Samo priložnost jim je treba dati.«

Ob koncu pogovora pa svoje sporočilo povzame tudi širše, v duhu predvolilnega časa, ko skušajo stranke volivce prepričati, da so prav one tiste, ki lahko prinesejo drugačen politični zrak. »Po našem mnenju je za zdravo demokracijo nujno, da se ljudje na oblasti redno menjajo. Pirati prinašamo neko svežino, prinašamo nekaj novega, imamo resen program. Če želite po teh volitvah spremembe, pošljite Pirate v parlament.«

Naročnik objave: Piratska stranka