Spregovorili smo z županskim kandidatom Boštjanom Klunom.

Kako je prišlo do odločitve, da kandidirate za župana Maribora?

Kot zadnje čase ugotavljam, mi je bilo politično očitno položeno v zibelko. Ko sem najavil kandidaturo, se mi je namreč oglasila sošolka, da sem že kot otrok razlagal, kako je politika pomembna in kako je v državi razdeljena oblast.

Politiko sem profesionalno spremljal skozi kampanje, in ko so mi Socialni demokrati ponudili kandidaturo, sem jo rad sprejel. Odločitev ni bila lahka, ampak ne, ker ne bi verjel v vrednote socialne demokracije, temveč zaradi odgovornosti, ki jo z odločitvijo sprejmeš. Poleg tega verjamem, da na hrbet dobiš toliko, kolikor lahko nosiš. Vzel sem si teden dni časa, zelo dobro razmislil in sprejel.

Na nek način so ljudje v Mariboru “lokalpatrioti”. Ti ne prihajaš iz Maribora, ampak iz Izole. Ali vidiš v tem prednost ali oviro pri kandidaturi?

Maribor in Izola sta bolj povezani in podobna, kot se zdi. Če sem najprej malo “športen”, bom rekel, da bomo Izolani vedno ponosni na Darka Milaniča, Amirja Ružniča in še posebej Zlatka Zahoviča, ki je ob visoki obletnici nogometa v rivalskem Kopru povedal, da za rumene ne bo navijal, saj je Viola, Viole in Ribari pa se od nekdaj odlično razumemo. V Izoli so vsi Mariborčani zelo dobrodošli in tako se počutim tudi sam.

Tisti, ki me ne marajo, me ne bodo vzljubili nikoli, ampak raje kot z njimi se ukvarjam z ostalimi 99 %, ki so me sprejeli ali jih moje primorsko poreklo ne moti. Veste, marsikdo je moral Maribor zapustiti, ker bremena življenja tu ni zmogel, jaz pa sem si ga pa izbral. Tu bom vzgajal otroke, tu živim in mu zato želim najboljše.

Kje ima Maribor neizkoriščene potenciale oziroma na čem bo vaš največji poudarek, če boste izvoljeni za župana?

Maribor ima številne neizkoriščene priložnosti, a začeti je treba pri osnovah. O vsem skupaj pa je nesmiselno govoriti, če se moraš boriti za preživetje. Vsi vemo, da je potrebno popravit ceste, da je potrebno urediti zdravstvene postaje, da so gospodinjstva brez vode in kanalizacije. Moramo se zavedati, da se Maribor hitreje stara kot ostali deli Slovenije, in s posebno pozornostjo moramo pogledati na oskrbo v tretjem življenjskem obdobju, več lahko naredimo glede varovanih stanovanj.

Prebojno priložnost vidim v popravi krivice na ureditev podfinanciranja, ki MOM oropa za približno 20 MIO vsako leto, do danes pa se je tega nabralo za 400 MIO. Brez teh sredstev, ki nam pripadajo, da izpolnimo naloge, ki nam jih pripiše, država preprosto zmanjka možnosti, da bi se Maribor razvijal, kot bi se moral.

Vsak, ki prvič prevzame župansko funkcijo, naredi tako imenovan kadrovski cunami. Kako boste na tem področju delovali vi, v kolikor boste izvoljeni?

Moj zgled je mag. Boris Sovič, ki je delal s podedovano ekipo. Zaposlovanja je bilo zelo malo, nadomeščali so tiste, ki so se upokojili. Slediti moramo strokovnosti in integriteti zaposlenih, to morata biti edini merili zaposlovanja v občinski upravi.

Če pomislite, da boste kot župan morali oblikovati koalicijo. Ali razmišljate, s kom se da sodelovati in s kom ne?

Sodeloval bom z vsemi, ki bodo želeli sodelovati. Sem pa človek sodelovanja, iskalec konsenza. Ne izključujem nikogar, je pa res, da si zelo težko predstavljam delo s tistimi, ki so odšli zaradi protestov ali zato, ker so jim to povedali volivci. Moj kriterij je za sodelovanje je jasen. Želiš delati v dobro Maribora? Da? Dobrodošel.

Omenili ste, da ste razmeroma nov obraz v politiki. Ali zna to biti pri vodenju mesta prednost ali pomanjkljivost?

Pomanjkanje izkušenj bom nadomestil z ekipo in dobrimi odnosi. Ekipa mi bo stala ob strani in me opozarjala na vse možne pasti, za katere vem, da jih izkušeni politikanti radi postavljajo, zlasti tako zelenim kot sem jaz.

Kakšne delovne izkušnje imate?

Sem krativec. Sem mnenja, da je kreativnost univerzalna in da se samo manifestira drugače. Zelo sem vesel in ponosen na svoje delo, čeprav v resnici še nisem uspel realizirati tega, za kar sem se na fakulteti govoril, da bom. Vedno sem želel delati in imeti oglaševalski studio, danes z ženo od njega živiva.

Delal sem ogromno. Ne, ker bi bilo potrebno, ampak tak sem. Delo je bilo vedno cenjeno v naši družini. Od svojega petega razreda osnovne šole sem delal v tovarnah, postavljal odre, pometal, pomagal staršem v trgovinici. Med študijem so me našli na televiziji, kjer sem na različnih projektih delal 15 let, vmes sem skočil še za kakih deset na radio. Za različne revije sem napisal več 100 tisoč znakov intervjujev, desetine scenarijev in odvodil stotine prireditev.

Kako izgleda vaš prosti čas?

Vprašanje o prostem času je razlog za slabo vest. Včasih sem kolesaril, se redno ukvarjal športom, pretekel nekaj malih maratonov in tudi velikega. Za seboj imam več kolesarskih maratonov, najbolj pa sem bil žalosten lani, ker nisem bil sposoben prekolesariti iz Maribora v Piran.

Sicer pa sem bil pred leti aktiven ambasador prostovoljstva Slovenske filantropije. Poleg mene je to bila le še Barbara Miklič Tuerk, soproga nekdanjega predsednika, sem ustanovni član prvega Rotarijanskega kluba na svetu, ustanovljenega na meji med Avstrijo in Slovenijo, prvega kluba na svetu, ki deluje v dveh državah hkrati.

Pred časom ste spremenili priimek iz Kljuna v Klun. Zakaj?

Prihajam s Primorske, v času druge svetovne vojne so to območje zasedli fašisti in zagnali poitaljančevanje. Prilagajali so poimenovanja, brisali črke, ki jih nimajo v italijanski abecedi. Po osvoboditvi so se začele zadeve popravljati, tako je na primer matičar, ki je poročil mojega nonota in nono po njegovem popravil tudi priimek v Kljun, čeprav smo bili vedno Kluni. Nono se je s tem strinjal, kasneje priimek sprejel, jaz pa sem se odločil to vsiljeno popravo popraviti, hehehe.