Naposled se vendarle izteka “supervolilno leto” in potem ko smo glasovali na  državnozborskih, predsedniških in lokalnih volitvah, na odločitev volivk in volivcev čakajo še referendumi, v Mariboru pa nas čaka še sklepno dejanje lokalnih volitev. Razen nekaterih večjih ali manjših rošad na političnem parketu, je posledica supervolilnega leta tudi nizka volilna udeležba, pričakovanja volilnega telesa pa so, kot se zdi, še vedno enaka, denimo v lokalnem okolju, kjer “lokalni šerifi” (še vedno) posredujejo pri reševanju težav na osebnem nivoju, ocenjuje dr. Nejc Brezovar, univerzitetni diplomirani pravnik in doktor pravnih znanosti Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, sicer pa velik poznavalec politične atmosfere pri nas. Od leta 2008 je zaposlen na Fakulteti za upravo – Univerzi v Ljubljani, kot visokošolski sodelavec, v letih 2014 – 2016 je bil zaposlen kot svetovalec Predsednika Vlade RS v Kabinetu Predsednika Vlade RS in opravljal dopolnilno delo na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani. Imenovan je bil tudi na funkcijo državnega sekretarja na Ministrstvu za javno upravo, ki jo je opravljal do septembra 2018, bil je tudi član znanstvenega sveta Instituta za ustavno pravo, od leta 2018 pa je član sveta Instituta za ustavno pravo, kjer sodeluje tudi pri različnih projektih.

Dr. Nejc Brezovar

Nedavno so se zaključile predsedniške volitve, na katerih smo bili priča rekordni udeležbi. Kaj slednje priča o politični angažiranosti Slovencev?

Drži, da je v drugem krogu predsedniških volitev glasovalo 53 odstotkov volilnih upravičencev, vendar je to daleč od rekordne udeležbe. Angažiranost volivk in volivcev v Sloveniji od prvih volitev prej upada kot raste. Tokrat pa sta se v drugem krogu soočila kandidata, ki sta očitno uspela motivirati vsak svoj del volilne baze in udeležba je presegla polovico.

Sprva je na predsedniških volitvah bolje kazalo kandidatu desnosredinskih strank, zmagala je kandidatka nasprotnega pola. Zakaj je po vašem mnenju prišlo do preobrata?

Kandidatu “desne sredine” je kazalo bolje na začetku, ker so se glasovi “leve sredine” razdelili med več močnih kandidatov, ki pa so v drugem krogu podprli zmagovalko predsedniških volitev in konsolidirali volilno telo na način, ki je zagotovil zmago.

Za nami so lokalne volitve, v Mariboru imamo rekordno število kandidatov. Zakaj je Maribor tako specifična enota, ko govorimo o županskih volitvah?

Verjetno vsak, ki prihaja iz nekega lokalnega okolja oziroma občine razume oziroma meni, da je njegova občina malo specifična. V Sloveniji imamo 212 občin, ki se med seboj razlikujejo. Imamo občine, ki imajo zgolj nekaj sto prebivalcev in glavno mesto s skoraj tristo tisoč prebivalci. Razlikujejo se tudi po razvitosti, velikosti, zgodovini itd. Ob tem pa vse občine opravljajo enake z zakonom predpisane lokalne zadeve javnega pomena oziroma lokalne naloge. Tudi kakšne druge občine so imele veliko število kandidatov, kar pri večjih, mestnih občinah ni nič nenavadnega.

Ali je polarizacija še vedno prisotna v politiki? Kako močno sredstvo za nagovarjanje potencialnih volivk in volivcev je?

Polarizacija je prisotna. Velikokrat se zgodi, da volivci ne volijo nekega kandidata, politične stranke iz naklonjenosti, temveč, ker glasujejo proti neki drugi opciji. Verjetno je veliko ljudi naveličanih neprestanih delitev, vendar to nastopi v sistemu, kjer se sooča v boju za oblast več akterjev, ki imajo pogosto diametralno nasprotna stališča. Politika je včasih tudi umetnost sklepanja kompromisov. To pa je pri preveliki polarizaciji težko. Smiselno bi bilo iskati kompromise vsaj pri nekih temeljnih razvojnih vsebinah.

Kakšna je politična kultura pri nas?

Če govorimo o politični kulturi moramo vedeti, da pri tem ne gre za vrednotenje na način slaba-dobra ali visoka-nizka. Politična kultura je odvisna od veliko bolj kompleksnih družbeno-političnih ter kulturnih dejavnikov. Politično kulturo moramo razumeti tako z vidika preteklih (zgodovinskih) političnih praks kot tudi v luči obstoječih družbeno-političnih dogodkov/procesov, konstrukcije in delovanja institucij, torej delovanja političnega sistema kot tudi posameznih družbenih in političnih subjektov, razumevanja demokracije in demokratičnih procesov itd. Udeležbo in rezultat na volitvah je potrebno razumeti v kontekstu teh kompleksnih relacij, ki vsebinsko napolnjujejo pomen slovenske politične kulture in so pravzaprav njen učinek.

Če specifično naslovimo dojemanje volitev kot enega od elementov politične kulture, lahko, kot učinku politične kulture, govorimo o nizki aktivaciji ter udeležbi državljank in državljanov pri različnih političnih aktivnosti, tudi volitvah. Slednje lahko razumemo z vsaj dveh vidikov. Nedvomno je politična apatija, ki se odraža v udeležbi na volitvah kontinuiran globalni trend. Obenem, pa ima pomembno povezavo z demokratično kulturo, kar tudi ne smemo pozabiti. Kar se tiče konkretno slovenskih razmer je demokratična zavest (če želite demokratična oz. politična »ne-kultura«) povezana tudi z »nezrelostjo«. Smo relativno mlada država, ki ni še prehodila poti, da bi lahko razvila »demokratično« tradicijo, tipa nekaterih Zahodnih držav.

Kako Slovenci in Slovenke dojemamo volitve?

Volitve so torej odraz te tradicije, na nek način reprezentirajo praznik demokracije tj. dan, ko lahko ljudstvo (državljanke in državljani) izrazi svojo politično voljo (podporo ali nasprotovanje nekemu posamezniku ali politični opciji). V praksi to pomeni, da je veliko tistih ljudi, ki pri volitvah ne želijo sodelovati, niti kot kandidati, niti kot volivci. Odpor do politike, ki je velikokrat povezan z občutkom, da se nič ne spremeni, ne glede na rezultat na volitvah oz. ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti. Obenem je izjemnega pomena t.i. »politična ne-izobraženost«, lahko rečemo zavest o pomenu politike in političnem delovanju, ki je neposredno povezan z razvojem demokratične politične kulture. Lahko trdimo, da je politična apatija splet večih okoliščin: na eni strani je rezultat subjektivnega občutka, da nikoli ne pride do nobenih sprememb kot tudi strukture samega sistema, ki »politične volje« pri ljudeh ne (ali ne želi) spodbuja(ti). Kljub navedenim dejstvom, pa smo priča tudi »živahnemu političnemu dogajanju/življenju«, kjer nekateri državljanke in državljani Republike Slovenije izražajo željo po participaciji, in so se pripravljeni aktivirati v političnem življenju, torej tudi kandidirajo na določeno politično funkcijo.

Ravno na lokalnih volitvah se izvoli veliko število županov, članov občinskih svetov, svetov četrtnih, krajevnih in vaških skupnosti. V lokalnem okolju se ljudje hitreje in lažje odločajo za kandidaturo, kjer se zdi, da je strogo ideološko profiliranje drugotnega pomena kot je to značilno za državno raven. Značilnost lokalne politike, je njena večja navezanost na reševanje konkretnih problemov in izzivov občanov lokalne skupnosti, gre bolj za neposredno povezavo »občan-problem« npr. gradnja različne infrastrukture, obnova šol in vrtcev. Na drugi strani je državna politika bolj abstraktna, mogoče bolj oddaljena, za kar lahko rečemo, da slednje dejstvo rezultira v občutku, da je politika oddaljen proces, ki se dogaja nekje ‘od zgoraj’ ali ‘mimo’ realnih problemov državljank in državljanov.

Kako močno in učinkovito sredstvo za doseganje glasov je kampanja kandidata? Kaj odtehta, ko se volivci in volivke odločajo, komu dati glas?

Volilna kampanja predstavlja vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev pri glasovanju na volitvah. Vendar na rezultat ne vpliva samo kampanja, včasih plakati, oglasi niso dovolj. Velik vpliv imajo tudi mediji. Ti lahko neke kandidate ignorirajo, spet druge promovirajo, jih vabijo na intervjuje, soočenja. Potem so tu še socialni mediji, ki se jih kandidati vse bolj poslužujejo.

Kampanja lahko pripomore, naredi kandidate bolj prepoznavne, jim omogoči promocijo svojih idej, načrtov. Z vsem tem lahko kandidati prepričajo volivce, predvsem tiste, ki morda še niso odločeni. Na nekatere volivce volilna kampanja ne bo bistveno vplivala, ker vedno podpirajo neko politično opcijo, ne glede na posameznega kandidata, ki jo predstavlja ali pa kandidira posameznik, ki poznajo že od prej in uživa njihovo podporo.

Kako naj bi kandidat nagovarjal volivce in volivke, kako naj se predstavlja?

Pri volitvah je odločitev velikokrat vprašanje simpatičnosti kandidatov, njihove osebnosti in ne toliko programov. Kandidati bi morali biti z volivci iskreni, v njih vzbuditi zaupanje in jih konec koncev privabiti, da se volitev sploh udeležijo in po možnosti oddajo glas za njih. Vsak kandidat bi moral kampanjo voditi na način, ki ustreza njemu, njegovi osebnosti, ciljem, ki jih zasleduje. Prvi korak pa je, da mora postati viden v javnosti in (še bolj) prepoznan.

Kako ocenjujete nastop kandidatov (na predsedniških in lokalnih volitvah) na soočenjih? Kako ocenjujete njihovo kampanjo?

Kandidatov je toliko, da je težko enostavno potegniti neke posplošene vzporednice. Vsekakor so se letošnje lokalne volitve malo »izgubile«, če se malo pošalim, v letu demokracije saj poteka toliko volitev. Najprej smo imeli državnozborske, predsedniške, sedaj lokalne. Istočasno poteka še referendumska kampanja – državljanke in državljane čaka tudi glasovanje oziroma odločanje na treh referendumih.

Kaj Slovenci in Slovenke pričakujemo od nove predsednice? Kaj pričakujemo od novih županov?

Od novoizvoljene predsednice po moji oceni pričakujejo vodenje z zgledom. Da se oglasi ob vprašanjih, ki so pomembna. Manj populizma. Da se zaveda pomena funkcije predsednice države in jo uporabi za zaščito vrednot kot so pravna država in človekove pravice.

Od županov se, ne glede na občino,pričakuje, da poskrbijo za razvoj svoje občine, na način, da bo ta prostor, kjer se bodo občanke in občani počutili dobro, varno in zadovoljno, da prebivajo v tej občini.

Župani morajo reševati zelo življenjske probleme, ki se splošno gledano ne zdijo tako pomembni, za nekoga, ki prebiva v nekem kraju ali naselju pa je njihova rešitev ključna za kvaliteto življenja. Zato se vsekakor pričakuje tudi učinkovitost na terenu in pri vodenju občin, kar pripelje tudi do tega, da se ne smemo čuditi podpori nekaterim kandidatom za župane, ki se včasih sami radi šalijo, da so »lokalni šerifi«. Občanke in občani imajo vedno prav in o županu odločajo tisti, ki gredo na volitve. Osebno pa me skrbi nižanje udeležbe na lokalnih volitvah.