Bralci in bralke spletnega medija Maribor24.si so kot pomembno področje za prihodnji razvoj mesta v naslednjih štirih letih izbrali: Maribor kot gospodarsko in upravno razvojno središče vzhodne kohezijske regije. O tem, kako bomo to dosegli, katere gospodarske panoge in podjetja si želimo v mestu, katere institucije, ki imamo sedež v Ljubljani, bi bilo potrebno pripeljati v Maribor, sta na soočenju govorila kandidata za naslednjega župana Mestne občine Maribor, Saša Arsenovič, aktualni župan, in Franc Kangler, ki je Mestno občino Maribor vodil že dvakrat, drugič je po seriji ljudskih vstaj v mestu odstopil.
Kangler je uvodoma dejal, da je potrebno najprej ustvariti pogoje, da bomo v mesto privabili tuje investitorje. »To lahko stori občina, ki ima na voljo nekaj zemljišč, potrebno pa je sprejeti ustrezne prostorske akte. Pomembno je tudi, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni tako visoko, da bremeni podjetnika, ki želi investirati. Občina ob tem lahko razmisli tudi o stvarnem vložku v neko skupno podjetje in na ta način nekomu, ki je mlad podjetnik, pomaga.« Omenja primer sosednje občine, v kateri se je državni zbor s sprejetjem zakona o Magni vmešal v sprejemanje prostorskega akta in na ta način po hitrem postopku zagotovil gradbeno dovoljenje. Država je tudi subvencionirala vložek pri zaposlovanju.
Po Kanglerjevih besedah je pomembno tudi, da podjetnikov ne le obremenjujemo, temveč jim je potrebno tudi nekaj dati. »Danes se dogaja, da marsikdo svoje podjetje seli iz Maribora v Ljubljano.« Kot primer omenja podjetje Lunos, za katerega bi si Kangler želel, da ostane v Mariboru. »Če govorimo o industriji, imamo na območju TAM-a še nekaj prostora v industrijski coni. Meljska industrijska cona je v krču, dejavnosti Henkla in Livarne ne moremo več širiti. Imamo območje Marlesa, zelene površine, kjer se lahko nekdo odloči za proizvodnjo lesnih briketov in podobno. Na območju Pobrežja, kjer je odlagališče, aktualna oblast načrtuje gradnjo največje sončne elektrarne, kar mene osebno ne moti, če jo bo sprejelo okolje in če bo stroka projektu prižgala zeleno luč. Tudi tam so sicer lahko zelene dejavnosti, lahko bi tisti del Pobrežja, kjer drago plačujemo kurilnice, ogrevali z biomaso.«
Arsenoviču se zdi ključno sodelovanje lokalne skupnosti, univerze in gospodarstva, Kangler vidi vlado kot enega ključnih generatorjev gospodarstva
Arsenovič je na drugi strani prepričan, da je Maribor že sedaj neformalno gospodarsko in upravno središče vzhodne kohezijske regije. Po njegovih besedah minister Jevšek dela konkretne korake, da bo v Mariboru več zaposlenih v okviru Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. »Regionalni razvoj bo po sprejetem referendumu prešel pod omenjeno službo. Imam zagotovilo, da bo v Mariboru več državnih delovnih mest. Enako bo, tako mi zagotavlja ministrica, tudi na področju digitalizacije. Sicer pa ni razvoja gospodarstva v okolju, ki se prepira, se ne razvija, ni pogumno, ne spreminja intenzitete in ne zna črpati evropskih sredstev. To smo naredili. Kot Občina in JHMB smo v štirih letih v gospodarstvo dali 140 milijonov evrov več v primerjavi s prejšnjim mandatom. S tem smo zagotovili delovna mesta vsem, ki so tukaj gradili, vesel sem, da so to povečini podjetja iz regije.« Aktualni župan v nadaljevanju opozarja, da Maribor za potrebe gospodarstva nima veliko zemljišč, kljub temu pa je le na voljo nekaj novih: »V okviru evropskega projekta ureditve ceste v coni Tezno imamo nova komunalno opremljena zemljišča. Upam, da se začne čimprej (leta 2023 ali najkasneje leta 2024) gradnja podvoza Ledina, ki bo povezala dva dela mesta.«
Kot Občina in JHMB smo v štirih letih v gospodarstvo dali 140 milijonov evrov več v primerjavi s prejšnjim mandatom.
Arsenovič je tudi prepričan, da je potrebno kadre, ki jih kalimo na naši Univerzi, vključiti v gospodarstvo. »Naredil bom gospodarski klub, v katerem bomo pobirali ideje iz gospodarstva. Direktor Henkla mi je zagotovil, da se bo podjetje v Mariboru še naprej razvijalo, kmalu bodo odprli nove kapacitete. Sodelovanje si predstavljam v trikotniku: lokalna skupnost, univerza, gospodarstvo in upam, da bomo v naslednjem mandatu lahko to tudi materializirali na način, da bomo ustanovili podjetja, v katerih bodo naši mladi (kot start-up zagonska podjetja) delali, holding pa ne bo pomagal le s subvencijo, temveč bo v zgodbi tudi deležnik. Veliko sem v stiku s tujimi investitorji, ne želim pa naših zemljišč prodajati pod ceno, niti se odločati za dejavnosti, ki nimajo dodane vrednosti. Moramo iskati takšne dejavnosti, ki bodo dale službo tem, ki so tukaj zaključili univerzo.«
In kdo bo odločal o tem, ali ima dejavnost dodano vrednost? »Odvisno od dejavnosti. Za navadno logistično skladišče, kjer trije vozijo traktor, ni smotrno nameniti velikega zemljišča, drugače je v primeru razvojnega inštituta, v katerega se bo vključevalo domače gospodarstvo.«
Kangler je v nadaljevanju dodal, da ima nekoliko drugačen pogled. »G. Arsenovič je v trikotniku naštel univerzo, gospodarstvo in lokalno skupnost, pozabil pa je omeniti vlado, ki je eden izmed glavnih generatorjev, da pride do razvoja gospodarstva. Če g. Arsenovič ne misli sodelovati z vlado, ta trikotnik ne bo uspel. Sam pa mislim, da je potrebno odprti vrata sodelovanju z Vlado RS, predvsem z ministrstvom za gospodarstvo in drugimi ministrstvi. Kar zadeva lokalno samoupravo in okrepitve, dokler tega ne bom videl v Mariboru, ne bom verjel. Žal mi je, da je vlada v Mariboru ukinila Urad za demografijo, saj so po demografskih podatkih pri tleh.«
Vsaksebi sta si tudi glede odhajanja prebivalcev iz Maribora
Kangler se je odzval tudi na Arsenovičevo trditev, da za določene dejavnosti, ki nimajo dodane vrednosti, ne bo na voljo zemljišč: »Mislim, da morajo o tem odločiti mestni svetniki. To je še en dokaz za to, zakaj se podjetniki selijo.« Omenil je primer štajerske pivovarne, katere lastniki naj bi bili Mariborčani. Po Kanglerjevih besedah so dejavnost razvili v sosednji Avstriji, ker bi tukaj predolgo čakali na gradbeno dovoljenje in ker so tukaj predraga zemljišča. »Avstrijci znajo pritegniti naše investitorje, mi pa jih, ker imamo svoje poglede, preganjamo v tujino.«
Arsenovič je glede primera pivovarne repliciral, da gre za zgodbo, staro 10 let, ki nima nobene povezave z mariborsko lokalno skupnostjo: »Oni so želeli to narediti v Gornji Radgoni, potem so šli na avstrijsko stran. Tam je bil problem z upravnimi dovoljenji in gradbeni stvarmi, ki pa so stvar države. Naš cilj je, da v naslednjem mandatu naredimo kvalitetno info točko za vsakega, ki bo pri nas želel graditi. Da mu samemu ne bo potrebno hoditi od urada do urada, ampak da bo ena odgovorna oseba potencialnemu investitorju ali družini, ki se želi priseliti v Maribor, odpirala vrata in mu ponujala informacije glede razpoložljivih najemnih stanovanj, vrtcev, … Gre za mestni servis. Do tega smo že delno prišli, spletna stran je digitalizirana. Največji potencial vidim v tem, da se povežemo mi kot lokalna samouprava in upravna enota, in da imamo skupni cilj v enakovrednem razvoju celotne Slovenije. Ko pridemo do tega, se bomo seveda srečali z državo. Z vsako od treh vlad imamo veliko uspehov. Je tudi kakšna stvar, ki je nismo uspeli narediti, ni pa še nikoli bilo toliko dogovorov. Naj omenim Center Rotovž, gradnjo kanalizacije, športno prenovo dvorane Tabor, gradnjo Zdravstvene postaje Magdalena, … upam, da bomo kmalu dobili v upravljanje dvorec Račji dvor. Vsaj enkrat na teden sem v Ljubljani, je pa res, da se mogoče nisem toliko slikal. Dokler stvar ni narejena, se mi ne zdi prav, da dajem obljube.»
Avstrijci znajo pritegniti naše investitorje, mi pa jih, ker imamo svoje poglede, preganjamo v tujino.
Kangler je v repliki odgovoril, da to leporečenje ni razlog za to, da se je veliko ljudi iz Maribora odselilo v Hoče ali Šentilj, kjer so kupili hišo. »Zakaj so šli ti ljudje ven? Ker so imeli boljše pogoje za ustvarjanje življenja, kvalitetnejše in cenejše življenje v svojem okolju. Oni so si tam kupili hiše, ker je tam kvaliteta življenja boljša.«
Na povedano se je hitro odzval Arsenovič, ki je dejal, da v tem trenutku v Mariboru živi 3 tisoč ljudi več kot pred štirimi leti. »Več je vpisov v vrtce in osnovne šole. Pri tem Maribor kot drugo največje mesto nima na voljo dovolj zemljišč. Če si želi rasti, mora zidati v višino, ne pa porabljati predragoceno zemljo za posamezne hiše. Če si je nekdo našel svoj doma v Rušah, Šentilju, Hočah, Lenartu sem izjemno vesel, saj je to še vedno naša regija, in ti ljudje še vedno v Mariboru delajo. Mi moramo samo zagotoviti dober javni potniški promet. Nikogar od nas ne zanima, kje je meja med Hočami in Mariborom.»
