Izraz “work-life balance” se je v zadnjih letih iz korporativnih priročnikov preselil v vsakdanje pogovore. Vse več ljudi se zaveda pomena prostega časa, skrbi za duševno zdravje, osebnih odnosov in telesnega počutja.

A kljub pogostemu ponavljanju ta izraz pogosto ostaja nerazumljen. V očeh mnogih še vedno pomeni manj dela, nižjo ambicijo ali celo zavračanje karierne rasti. V resnici pa gre za povsem nekaj drugega.

Delo ni sovražnik, a tudi ni vse

Večina zaposlenih še vedno meri uspeh po številu opravljenih ur, po tem, kako pozno ostajajo v pisarni ali koliko e-poštnih sporočil pošljejo ob koncu tedna. Ta mentaliteta se je zakoreninila skozi desetletja kot nekakšen dokaz lojalnosti in trdega dela. Toda nova generacija delavcev in vodij se vse bolj zaveda, da količina dela ne pomeni nujno tudi kakovosti, še manj pa trajnosti.

Delati manj ne pomeni delati slabše. In “balance” ni enak razdelitvi časa na pol. Gre za to, da znamo ob pravem času potegniti črto in se vprašati: ali delam učinkovito? Ali sem v tem, kar počnem, prisoten? Ali res potrebujem še eno uro pred zaslonom ali bi v tem času lahko naredil nekaj, kar me bo dolgoročno bolj napolnilo?

Učinkovitost ne raste sorazmerno s številom ur

Študije vodilnih svetovnih univerz že dolgo opozarjajo, da se produktivnost po določenem številu ur začne zmanjševati. Človeški možgani niso zasnovani za neprekinjeno delo. Po določenem času začnejo procesirati informacije počasneje, napake se množijo, odločanje postane manj natančno. Poleg tega dolgotrajna utrujenost vodi v izgorelost, kronični stres in tudi težave v osebnih odnosih.

Vse več podjetij to razume in se raje kot na prisotnost osredotoča na rezultate. Zaposleni, ki si znajo organizirati čas, si postavljajo prioritete in znajo reči “ne”, so dolgoročno bolj dragoceni od tistih, ki brez premora delajo do poznih večernih ur.

Usklajevanje vlog ni znak šibkosti

V slovenskem prostoru je še vedno prisotna določena zadržanost do odprtega govorjenja o ravnotežju med delom in življenjem. Mnogi se bojijo, da bodo ob oznaki “ne želi delati preko časa” hitro obsojeni kot manj zavzeti. A to je preživeta miselnost. V dobrih ekipah se vedno bolj ceni sposobnost posameznika, da zna uravnotežiti različne vloge – starša, partnerja, prijatelja, sodelavca, vodja.

Tudi delodajalci, ki stavijo na dolgoročno uspešnost, vse pogosteje spodbujajo fleksibilne oblike dela, uvajajo dneve brez sestankov, omogočajo delo od doma ali skrajšan delovni čas. Ne zato, ker bi želeli svojim zaposlenim dati “bonbončke”, temveč zato, ker razumejo, da zadovoljen človek dela bolje.

Pametneje delati pomeni imeti pogum, da si iskren do sebe

Morda najtežji del pri vzpostavljanju ravnotežja ni organizacija časa, temveč osebna iskrenost. Postaviti si meje ni lahko. Odločiti se, da nek projekt ne bo končan perfektno, ampak “dovolj dobro”, ter s tem pridobiti več večera zase zahteva samozavest in notranjo trdnost. Enako velja za zavedanje, da včasih ne potrebujemo več časa, temveč več fokusa, manj prekinitev, več smisla v tistem, kar počnemo.