Ko se pogovarjamo z zaposlenimi o razlogih za menjavo službe, se redko ustavimo zgolj pri višini plače ali ugodnostih, ki jih ponuja delodajalec. Pogosteje kot to se med vrsticami pojavijo stavki, kot so: »Nisem imel nikogar, ki bi me slišal«, »Nihče ni verjel v moje sposobnosti«, ali pa najbolj boleče: »Vsak dan sem hodil v službo s cmokom v grlu«. V jedru vseh teh izjav je pogosto ena oseba – šef. Ne vodja, temveč šef v tistem najbolj togem pomenu besede.
Šef daje ukaze, vodja vzgaja
Bistvena razlika med šefom in vodjo se ne skriva v nazivih na vizitkah, temveč v načinu vodenja. Šef sledi hierarhiji, ukazuje, nadzira in pogosto deluje iz pozicije moči. Zaposleni so zanj številke, produktivnost, poročila in roki. Ko stvari ne gredo po načrtih, šef običajno najprej išče krivca.
Vodja pa razmišlja drugače. Ne gradi avtoritete na strahu, temveč na zaupanju. Zaposlene vidi kot posameznike s potencialom, ki jih je treba usmerjati, motivirati in razvijati. Ko pride do težav, ne išče krivca, temveč rešitev. Tam, kjer šef vzpostavi distanco, vodja gradi mostove.
Psihološka varnost kot temelj učinkovitosti
Zaposleni, ki se pod vodstvom šefa bojijo izražati svoje ideje, priznati napake ali postavljati vprašanja, bodo dolgoročno izgoreli ali preprosto odšli. Številne študije kažejo, da je prav občutek psihološke varnosti eden ključnih dejavnikov za uspešno, inovativno in povezano delovno okolje.
Vodja, ki zna ustvariti kulturo, kjer so tudi napake del učenja in kjer imajo zaposleni občutek, da smejo biti to, kar so, bo v zameno dobil lojalnost, ustvarjalnost in angažiranost.
Zakaj je vodij še vedno premalo?
Kljub razširjenemu zavedanju o pomenu dobrega vodenja, praksa kaže, da še vedno številni podjetniki in menedžerji zapadejo v šefovsko logiko. Deloma zato, ker so tudi sami nekoč delali pod avtoritarnimi šefi in ponavljajo vzorce, deloma pa zato, ker je vodenje ljudi kompleksno in zahteva nenehno učenje. Vzpostavljanje odnosov, reševanje konfliktov, aktivno poslušanje in samorefleksija niso veščine, ki jih osvojimo čez noč. Še posebej, če v podjetniški kulturi prevladuje logika rezultatov nad ljudmi.
Prihodnost dela potrebuje vodje, ne šefov
Če smo še pred desetletji živeli v dobi industrijske proizvodnje, kjer je bila hierarhija nujna za nadzor nad množično delovno silo, danes živimo v času znanja, idej, sodelovanja in čustvene inteligence. In prav tu se kaže razlika med šefom in vodjo: eden usmerja ljudi k nalogam, drugi jih poveže z vizijo.
Organizacije, ki bodo znale prepoznati in negovati vodje, bodo tiste, ki bodo zadržale najboljše kadre, razvijale inovacije in gradile kulturo, kjer ni treba »pregoreti«, da bi dokazal svojo vrednost. Zato je morda prav zdaj čas, da si vsak, ki vodi druge, zastavi preprosto vprašanje: sem šef ali vodja, ki ga ekipa res potrebuje?
