V sodobnem delovnem okolju je perfekcionizem pogosto zapakiran kot pohvalna lastnost. Kandidati ga navajajo v življenjepisu, delodajalci pa ga – vsaj na videz – cenijo. Natančnost, visoki standardi, doslednost in občutek za detajle so namreč lastnosti, ki so na številnih delovnih mestih neprecenljive.

A ta medalja ima tudi drugo stran. Ko želja po popolnosti preide v nezmožnost zaključiti nalogo, brez konca popravljamo že opravljeno ali zaradi strahu pred napako odlašamo z začetkom, perfekcionizem neha biti prednost in postane resna ovira.

Perfekcionist ni vedno dober delavec

Ljudje perfekcionizem pogosto zamenjujejo z zavzetostjo. Medtem ko je zavzetost zdrava in vodi k odličnosti, je perfekcionizem pogosto povezan s pretirano samokritiko in neizprosno notranjo disciplino.

Delavci, ki so pod vplivom nezdravega perfekcionizma, si postavljajo nerealne cilje, sami sebe kaznujejo ob vsaki najmanjši napaki in doživljajo občutek neuspeha tudi ob povsem zadovoljivih rezultatih. Paradoksalno pa prav ti posamezniki pogosto dosegajo manj, saj porabijo več časa, trpijo zaradi tesnobe in so manj odporni na stres.

Kdaj perfekcionizem koristi?

V določenih poklicih in situacijah so premišljeno ravnanje, pozornost na detajle in visoka natančnost ne samo dobrodošle, temveč nujne kvalitete. Kirurg, letalski inženir, sodni tolmač ali arhitekt si enostavno ne smejo privoščiti površnosti. A tudi tu obstaja razlika med odgovorno doslednostjo in uničujočim perfekcionizmom. Ko posameznik začne dvomiti v vsak svoj korak, mu ne koristijo več ne znanje in ne izkušnje.

Zdravi perfekcionisti si postavljajo visoke, a dosegljive cilje, napake pa razumejo kot del procesa učenja. Znajo ločiti med pomembnim in nepomembnim. Takšna miselna naravnanost lahko vodi do odličnih rezultatov, inovativnosti in zanesljivosti.

Kdaj pa postane past?

Znaki, da perfekcionizem postaja težava, so pogosto tihi in postopni. Zaposleni začnejo odlašati z nalogami, saj jih je strah, da ne bodo dovolj dobre. Pojavijo se stalna utrujenost, nezadovoljstvo s samim seboj, večja razdražljivost in upad motivacije.

Ekstremni perfekcionizem je povezan tudi z višjo stopnjo depresije, anksioznosti in izgorevanja. Še posebej ogroženi so tisti, ki delajo v okoljih, kjer so pričakovanja visoka, povratna informacija redka, napake pa neodpustljive.

Vodje v podjetjih pogosto spregledajo težave perfekcionistov, ker na prvi pogled delujejo marljivo in zanesljivo. A ko pride do zastojev, zamud in pasivnosti, so razlogi pogosto prav v njihovi notranji stiski, ki jo dolgo uspešno skrivajo. S tem izgubljajo tako posamezniki kot celotna organizacija.

Kako postaviti zdrave meje?

Pomemben prvi korak je ozaveščanje. Če se pogosto znajdete v zanki nenehnega popravljanja, se bojite predati poročilo ali čutite notranji nemir ob vsaki napaki, je morda čas za razmislek. Pomaga tudi okolje – če vodje spodbujajo odprto komunikacijo, toleranco do napak in spoznanje, da rast ni možna brez poskusov, lahko ustvarijo prostor, kjer perfekcionizem ne bo ovira, temveč izhodišče za razvoj.