Mnogi ljudje vsako jutro vstanejo z občutkom teže, ker se morajo spoprijeti z delovnim dnevom, ki jim ne prinaša niti izziva niti zadovoljstva. Kljub temu ostajajo. Leta. Zakaj? Odgovor ni v vedno v plači ali ugodnostih, temveč v globljih psiholoških in socialnih vzorcih, ki jih je treba razumeti, da se lahko osvobodimo.

Strah pred spremembo kot nevidna veriga

Človeški um je zasnovan tako, da se oprime znanega, tudi če je slabo. Negotovost novega delovnega mesta ali celo karierne smeri povzroča anksioznost, ki mnoge paralizira.

Strah pred neuspehom je pogosto močnejši od želje po spremembi.

Finančna odvisnost in iluzija varnosti

Kredit, najemnina, šolnina za otroke ... Vsak mesec prinaša obveznosti, ki jih je treba pokriti. Stabilna, čeprav nezadovoljujoča plača postane varna cona, iz katere je težko pobegniti. Problem nastane, ko prioriteta preživetja zaduši morebitne sanje o drugi poti.

Sindrom "preveč star" za spremembe

Družba pogosto podzavestno sporoča, da je karierno preusmerjanje sprejemljivo le v dvajsetih ali tridesetih. Posamezniki, ki so starejši, se počutijo kot da so zamudili vlak. V resnici pa podjetja vedno bolj cenijo izkušnje, ne glede na starost, zato je to prepričanje potrebno čimprej zlomiti. Leta ostajanja v isti službi vse do »penzije« so namreč že dolgo mimo ...

Družbeni pritisk in sram

»Kaj bodo rekli drugi?« je vprašanje, ki zadrži veliko ljudi. Družina, prijatelji in sosedje pogosto nehote vzdržujejo status quo s pripombami kot so: »Vsaj imaš službo« ali »Saj ni tako slabo, ali?«.

Sram, da bi priznali, da so se ujeli v poklicu, ki ga ne prenašajo, jih še dodatno prikuje na mestu.

Izgubljena vztrajnost

Psihologi imenujejo to »sunk cost fallacy« – napačno prepričanje, da ker smo v nekaj že vložili čas in energijo, se moramo držati tega, tudi če nas uničuje. A resnica je, da izgubljeni čas ne postane vreden, če ga podaljšujemo iz obupa.

Ali obstaja izhod?

Ključ je v zavesti, da odločitev ni trajna. Poskus in napaka sta del procesa. Nekateri najdejo rešitev v stranskih dejavnostih, ki se sčasoma razvijejo v poklic, drugi se odločijo za usposabljanje v novem področju.

Pomembno je vprašanje: Če ne zdaj, kdaj? Če ne ti, kdo? Nobena služba ne bi smela biti zlata kletka, saj lahko svoja karierna vrata zapiramo in odpiramo po mili volji.