V Sloveniji je polni delovnik še vedno dolg 40 ur, kar je nad povprečjem Evropske unije. Mlajše generacije, ki so vse bolj izpostavljene stresu, izgorelosti in negotovosti na trgu dela, se sprašujejo, ali je takšen sistem še smiseln in pravičen.
Glavne kritike 40-urnega delovnega tedna
Mladi, ki vstopajo na trg dela, se soočajo z več izzivi. Po eni strani so bolj izobraženi, bolj prilagodljivi in bolj tehnološko podkovani, po drugi strani pa se morajo spopadati z večjo konkurenco, nižjimi plačami, slabšimi delovnimi pogoji in manjšo socialno varnostjo.
Poleg tega so pod pritiskom, da morajo biti vedno dosegljivi, fleksibilni in učinkoviti, kar lahko vodi v preobremenjenost, izčrpanost in nezadovoljstvo.
Mlajše generacije zato 40-urni delovni teden vidijo kot zastarel in neustrezen za sodobno družbo, ki se hitro spreminja. Tako mlajše generacije, predvsem generacija Z in milenijci, izpostavljajo, da je 40-urni delovni teden preveč rigidna in enolična shema, ki ne upošteva individualnih potreb, sposobnosti in interesov delavcev. Mladi si namreč želijo več avtonomije, prilagodljivosti in možnosti za usklajevanje dela in zasebnega življenja.
Ob tem poudarjajo tudi, da je 40-urni delovni teden preveč obremenjujoč in škodljiv za fizično in psihično zdravje delavcev. Zaradi 8-urnega delovnega dneva se namreč mladi pogosto počutijo utrujene, izgorele in depresivne, po koncu delovnega dneva pa zaradi izčrpanosti ne morejo uživati v svojem prostem času.
Sodobne generacije mladih so tako prepričane, da dolžina delovnega časa ni merilo kakovosti dela, ampak pogosto povzroča več napak, zamud, konfliktov in bolniške odsotnosti.
»Zame je vseeno, če delam osem ur ali pet ur – vem, da večino kvalitetnega dela opravim v prvih urah delavnika. Tudi ko gledam starejše sodelavce … Zadnje tri ure ali zadnji dve uri nihče več ne dela skoraj nič. S tega vidika je 8-urni delovni dan skorajda nesmiseln in potraten … Raje delajmo pet ur, pa naj bodo te produktivne,« tako izpostavlja uporabnica socialnih omrežij.
Spoznajmo mlado Piper
Po spletu je tako zaokrožila tudi video izkušnja mlade Američanke Piper Hansen, mlade posameznice generacije Z, ki je nedavno diplomirala in začela z delom ter je svojo izkušnjo delila na socialnih omrežjih.
Piper, ki je stara 23 let, pravi, da se težko znajde v rutini, ki zahteva, da večino dneva preživi v službi. Odhaja na delo ob 10. uri in se vrne domov okoli 7. ure zvečer.
Po prihodu domov ji ostane le malo časa za sprehod s psom, pripravo večerje in pripravo na naslednji delovni dan. Po njenih besedah je življenje postalo utrujajoče in omejujoče, saj se sprašuje, ali je res treba celo življenje prilagajati 8- oziroma 9-urnemu delovnemu dnevu.
Viralen video je sprožil burno razpravo – nekateri so bili sočutni, izražali podobna čustva in kritizirali sistem, drugi pa so menili, da generacija Z potrebuje trši pristop in se mora privaditi sedanji situaciji. Piper, kot predstavnica generacije Z, poudarja, da mladi razumejo trenutno situacijo in si pred njo ne zatiskajo oči, pa vendar se sprašujejo, ali ne bi bilo mogoče trga dela organizirati drugače.
40-urni delovni teden kar 40 let ali več?
Piper je v videu povedala še, da kljub temu, da rada opravlja svoje delo, dvomi, če je res vredno žrtvovati večino svojega časa za službo ter v takem ritmu preživeti prihodnjih 40 ali celo več let življenja.
Piper s svojo izkušnjo odpira pomembno vprašanje: ali je 40-urni delovni teden za mlade generacije še smiseln? Je mogoče najti boljše rešitve za delo in življenje, ki bi ustrezale potrebam sodobnih delavcev? Kaj pa menite vi?
