Zakaj posežemo po hrani, ko smo žalostni, razdraženi ali celo vzhičeni?

Kolikokrat se 'ujamete', da posežete po hrani, ko ste nemirni, žalostni, razdraženi, napeti..., morda tudi vzhičeni? To je tipično za t. i. čustveno prehranjevanje, prenajedanje oziroma čustveno lakoto – kadar želimo 'nahraniti' svoja čustva, ne pa zadostiti fizični lakoti. Največkrat jo sicer povezujemo z negativnimi čustvi in si jo predstavljamo kot 'tolažnika' za spoprijemanje z njimi, v resnici pa nam hrana lahko pomeni tudi 'nagrado' za pozitivna občutja (jih na nek način podkrepi).

Jemo lahko tako 'od veselja' kot 'od žalosti'.

Čustvena lakota kot del govora o zdravi prehrani in načinu življenja

Čeprav gre za odmevno, po mnenju strokovnjakov tudi pogosto temo (najpogosteje se pojavi v obdobju odraščanja), pa (vsaj v Sloveniji) še ne 'stoji dovolj sama zase'. Bolj pogosto se o njej govori preventivno ali pa se veže na druge širše oziroma splošnejše tematike, (pre)malo pa je tudi konkretnih raziskav s tega področja. "Res je, da se v okviru preventivne obravnave na področju debelosti, ki jih izvajajo Centri za krepitev zdravja, tematika prehranjevalnih navad in vpliva čustev na prehranjevanje vključuje kot del širših vsebin o zdravi prehrani in življenjskem slogu. Gre predvsem za praktično in svetovalno podporo posameznikom, ne pa za sistematične raziskave ali kampanje, posebej osredotočene na čustveno lakoto", razlaga Barbara Petkovšek z NIJZ.

Ni enaka fizični lakoti, v čem je razlika?

Običajna (fizična) lakota je dejanska, realna potreba telesa po hrani (energiji), medtem ko gre pri čustveni lakoti bolj za željo, ki se nam v nekem trenutku zazdi kot 'nuja' (pa v resnici ni realna) – "je posledica kompleksnih čustvenih stisk, ki prizadenejo posameznika oziroma posameznico v določenem časovnem obdobju, ki jih ne zmore rešiti na bolj zadovoljiv način", dodaja Samo Mirt Kavšek, predsednik Centra za psihološko svetovanje Posvet.

Vzroke čustvenega prehranjevanja je potrebno iskati v otroštvu

Strokovnjaki pojasnjujejo, da so razlogi čustvenega prehranjevanja običajno povezani z otroštvom oziroma zgodnjimi odnosi s starši.
"Prva potreba novorojenčka je prehranjevanje in s tem tudi zelo močno razvit jok, kot "kričanje"po zadovoljevanju potrebe preživetja. Starši zaradi slabega prepoznavanja čustvenih stanj pri novorojenčku vse njegove potrebe zadovoljujejo s hrano, vodo in dudico tolažilko. Vsa notranja neravnovesja, ki jih novorojenček začuti, jih zadovoljuje in procesira s hranjenjem. V zgodnjem obdobju se najbolj začutijo osamljenost, pomanjkanje kontakta s starši, pomanjkanje ljubezni, varnosti, pripadnosti in topline. To so negativni občutki, s katerimi otrok ne zna in jih sam ne zmore predelati, tako jih začne predelovati s pomočjo hranjenja, kar sam zna in zmore", povedo z Zdravstveno svetovalnega zavoda Merc.
Če okolica ni zmogla/znala sprejeti naših stisk in potreb pomeni, da nismo imeli prostora za njihovo varno izražanje. "Potem je seveda veliko možnosti, da imamo v odraslosti težave z lastno samopodobo in s prepoznavanjem svojih dejanskih čustvenih potreb. Zato bomo prej poiskali kratkoročne in neustrezne načine za reševanje čustvenih stisk, kot so na primer prenajedanje s hrano, uživanje alkohola, prepovedanih drog, različne vrste nekemičnih odvisnosti ipd.", pa dodajajo s Posveta.

Kaj pa lahko storimo sami?

Hrana je morda res lahko momentalna tolažba, a ne večna (še manj pa zdrava) rešitev.
In kaj narediti, ko začutimo željo po njej in so v ozadju čustva? Aleksandra Mernik Merc, psihoterapevtka odgovarja: "Zavedajmo se, kateri občutek čutimo v sebi (žalost, jeza, strah, sram..), zakaj je ta občutek nastal. Lahko ga raziskujemo in se poslužujemo tehnike Čuječnosti in Čuječega procesiranja čustvenega stanja. Bodimo v stiku z občutkom, ne ga negirat ali disociirat izven našega zavedanja, ker se zamo zabriše in poglobi".

Kam po pomoč?

Ko pa se nam zdi, da več ne zmoremo sami, je najbolje poiskati pomoč strokovnjakov: psihologov, psihoterapevtov, različnih združenj.
Eden takšnih je Center za psihološko svetovanje, kjer prisluhnejo in svetujejo vsem, ki doživljajo različne stiske, pa jih morda niti sami (še) ne znajo poimenovati. Kot priznajo sami, "včasih klienti že na začetku svetovanj izpostavijo, da imajo problem čustvenega prehranjevanja, lahko pa se ta težava pokaže šele kasneje pri reševanju neustreznih partnerskih odnosov". In dodajajo: "Naša svetovanja so varen prostor, kjer klienti pogosto prvič pri sebi prepoznajo različna čustvena stanja, so pri tem sprejeti s strani svetovalca in se naučijo izražati svoje potrebe".

Njihovo sporočilo je jasno: "Vsem, ki imajo tovrstne težave, svetujemo, da čim prej poiščejo ustrezno strokovno pomoč, da v svojih stiskah ne bodo več sami in bodo s pomočjo strokovnjaka lahko poiskali bolj zadovoljive in dolgoročne načine za reševanje svojih stisk".

"Ob pojavu težav s hranjenjem je potrebno na problem pogledati kompleksno, težava s hranjenjem je samo odziv na veliko čustveno neravnovesje, ki se pojavlja v čustvenem svetu posameznika", pa zaključijo z Zavoda Merc.