Tadej Pogačar je na 97. svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu postal svetovni prvak in osvojil prestižno mavrično majico. Vse je presenetil s pobegom 100 kilometrov pred ciljem. Uspelo mu je ohranjati okoli 40 sekund naskoka za ubežno skupino sedmih močnih kolesarjev, ki se je izoblikovala v ozadju in ga kljub močnemu trudu ni uspela ujeti.

[[image_1_article_70418]]

Slovenski kolesarski as Tadej Pogačar je v Zürichu postal prvi slovenski svetovni prvak v kolesarstvu. Z napadom 100 km pred ciljem skupno 273,9 km dolge trase je sprva razbil glavnino, nato pa tudi s pomočjo reprezentančnega kolega Jana Tratnika ter solo vožnji v zadnjih 51 km spisal nov zgodovinski uspeh slovenskega kolesarstva.

Slovenija je pred današnjim dnem na SP v članski konkurenci osvojila tri kolajne, prvo leta 2001 v Lizboni Andrej Hauptman (cestna dirka/bron), drugo Primož Roglič (vožnja na čas/srebro) leta 2017 v Bergnu ter lani Pogačar z bronom na cestni dirki v Glasgowu. Tokrat je na zanj precej boljši trasi z daljšimi klanci in 4500 višinskimi metri storil dva koraka dlje in kot najboljši kolesar na svetu oblekel prestižno mavričasto majico svetovnega prvaka.

Popoln načrt slovenske ekipe in kar 102 kilometra dolg napad

Šestindvajsetletni slovenski as je napadel kar 102 km pred ciljem in povsem razbil glavnino. Nato ga je iz skupine ubežnikov počakal Jan Tratnik, ga pripeljal na čelo, nato pa se je Pogačar na krajših vzponih v dveh krogih otresel vseh tekmecev in sam nadaljeval pot proti cilju v zadnjih 51 km.

V ozadju se je kljub manjši Pogačarjevi krizi v zadnjem krogu bil le še boj za preostali kolajni, Pogačar pa je ciljno črto prečkal 34 sekund pred srebrnim Avstralcem Benom O'Connorjem in 58 sekund pred lanskim prvakom Nizozemcem Mathieujem van der Poelom.

Za Pogačarja je to sicer 86. zmaga in ena največjih in najpomembnejših v karieri. Zgolj letos je dobil 23 dirk in kot šele tretji kolesar v zgodovini v eni sezoni osvojil slovito trojno krono z zmagami na dirki po Italiji, Franciji ter na SP. To je pred tem uspelo le še Belgijcu Eddyju Merckxu (1974) in Ircu Stephenu Rochu (1987).