Čeprav je formula ena precej ekskluziven svet, do katerega imajo dostop le posvečeni, v tej industriji dela tudi nekaj mariborskih podjetij, denimo Lamont, Lovrenčič, Expo biro ... Posledično za brezhibno organizacijo dirk krlajice avtomotošportov skrbijo tudi številni Mariborčani. Eden takšnih je denimo Damjan Felkar, ki sicer dela za nemško podjetje Röder, specializirano za postavitve šotorov in montažnih objektov na velikih dogodkih.

Skoraj ni dirke, kjer ni bil

[[image_1_article_80835]]

33-letni Mariborčan je ravno prišel s trimesečnega terena, kjer je pomagal pri vzpostavitvi (in kasneje podiranju) prizorišč za dirke v angleškem Silverstoneu, belgijskem Spa-Francorchampsu in nizozemskem Zandvoortu, čez nekaj dni se bo odpravil v Baku, kjer bo sodeloval pri podiranju prizorišča nedeljske dirke za VN Azerbajdžana. "V eni sezoni sem na prisoten na prizoriščih skoraj vseh dirk formule ena. Lažje bi vam povedal, na katerih nisem. Naše podjetje ne deluje v avstralskem Melbournu in v Abu Dabiju ..." se skoraj lažje spomni tistih, kjer še ni bil.

Za eno dirko pet tednov dela

[[image_2_article_80835]]

Felkar kot del ene od ekip gradbenikov na prizoriščih postavlja objekte, kot so VIP-prostori, kuhinje, restavracije, trgovinice, ograje med prostori in drugi montažni prostori za obiskovalce. V nekaterih primerih gre celo za trinadstropne šotore: "To več niti ni šotor, to je že mali hotel."  Za razliko od dirkačev in ostale karavane formule ena, ki na prizorišču deluje le podaljšani konec tedna, Felkar s svojimi sodelavci iz cele Evrope na prizorišče pride tri tedne pred dirkaškim vikendom in ostane tam še dva tedna, da se prizorišče popolnoma izprazni. "Vsega skupaj smo na enem prizorišču torej tudi pet tednov. Samo to je razlog, da nisem vsako sezono na vseh dirkah, ker je fizično nemogoče. Ko ena ekipa pripravlja eno, je druga ekipa na drugem prizorišču."

35.000 evrov za klepet z dirkači

[[image_3_article_80835]]

Delo je seveda naporno, klasično gradbeno: v vročini in dežju. No, vsaj v mrazu le izjemoma, ker je koledar formule ena tako nastavljen. A ker gre za visoko profesionalno organizacijo, prostora za napake ni, do dirke mora biti vse nared. "Delamo tudi po 12 ur na dan, včasih še več, in to vsak dan. Zato imamo po sezoni toliko več dni prosto. A ko se dela, se dela. Treba je vedeti, da samo navadna vstopnica za ogled dirke stane po 100, 200, 300 evrov. V naše prostore pa prihajajo ljudje, ki plačajo VIP-vstopnico. Običajna, v katero je všteta samo hrana in pijača ter ogled dirke, stane 5000 evrov. Če pa želiš ogled garaže, krajši pogovor s kakšnim dirkačem ali vožnjo s profesionalnim voznikom okrog dirkališča, to dobiš za ceno 35.000 evrov," razlaga Felkar.

Prav veliko prostega časa tako tudi med dirkami nima. Takrat mora biti v nizki pripravljenosti za "servis", če je treba čim bolj neopazno popraviti kakšno stransko cerado ali počeno steklo, da VIP-ovci ne dobijo občutka, da so kaj preplačali in da zanje ni poskrbljeno na najvišjem nivoju.

Ko je ferrari delovni avto

[[image_4_article_80835]]

Pa vendarle je ena dirka izjema. Tista superprestižna, na kateri je posebno vse - Monako: "Če smo na nekaterih dirkah celo precej stran od samega dirkališča, smo v Monaku pol metra stran od ograje pri šikani Nouvelle tik po izhodu iz tunela. Ko dirkači priletijo mimo, se kar vse strese. Pa ne le to; koščki gume iz pnevmatik letijo nate. Zato pa imajo varnostniki ob progi na oranžnih oblačilih vse polno črnih pikic. To je od pnevmatik. To dirkanje po ulicah je fascinantno, to je res ena posebna dirka." In posebno je tudi vse okrog nje - od samega Felkarjevega dela, postavljanja objektov po sosednjih ulicah, do prestiža, ki obkroža dirko:  "Poklical sem si taksi, pa je po mene prišel ferrari. Jaz pa v umazanem 'ibercugu'. Pa mi voznik reče, naj se kar usedem, saj je to delovni avto. Noro!"

Zvok motorjev ter vonj bencina in žvepla

[[image_5_article_80835]]

In čeprav se na daleč zdi, da se je formula ena uniformirala, da so si vsa prizorišča postala podobna, Felkar v vsakem vidi nekaj lepega, unikatnega, zanimivega: "V nizozemskem Zandvoortu iz velikih tovornjakov, 'šleperjev' odstranijo prikolice in nanje namestijo klopce ter razvažao gledalce. Silverstone je posebej, ker tam sodelujejo tudi motociklisti MotoGP, starinska vozila, letala, vse živo. Vsak dan ti nekaj brni okrog ušes. Tako kot delaš deset ur, deset ur tudi brnijo neka vozila okrog tebe." Če delaš v formuli ena, to vzljubiš. "Pa tudi vonj bencina. In še posebej žvepla iz gum. To se najbolj vonja."

Zakoni ulice v Latinski Ameriki

Posebno poglavje pa so zgodbe izven prizorišča. Formula ena je že od samega začetka močno zakoreninjena tudi v Latinski Ameriki, enako pa velja tudi za korupcijo. In na poti od bivališča do delovnega mesta se Felkarju tam marsikaj zgodi: "V Mehiki, Braziliji in tamkajšnjih državah se moraš naučiti določenih zakonov ulice, ne hoditi sam, po temi, po stranskih ulicah itd. Pa včasih še to ne pomaga. Še celo policija nam je v Mehiki vsak drugi, tretji dan sledila in nas tik pred ciljem ustavila, češ, da smo storili nek prekršek, izmišljen seveda. Seveda te potem vprašajo, kako bomo to uredili, pri čemer ciljajo na denar. In bolje, kot da se prerekaš, pa ti še celo nastavijo kakšno drogo in te zaprejo, je bolje, da jim daš, kar imaš. Zato smo za mehiške policiste za vsak slučaj že imeli pripravljenih 50 evrov."

Zabodejo te za 50 evrov

A takšne male trike za velike lopove se izoblikuje z izkušnjami. Felkar je del karavane formule ena štiri leta, že prej pa je delal v podjetju, ki je pripravljalo prizorišče za nogometno svetovno prvenstvo v Braziliji 2014. In tam je spoznal, kako se tem rečem streže: "Saj načeloma ni bilo težav, čudovito sem se imel. Rio de Janeiro je krasen. Pa vendarle: ko smo delali v bližini favel, je znalo biti napeto. Na sebi ne smeš imeti ničesar vrednega, nobene ure, nakita, nič, ker te oropajo takoj. Za 50 evrov te zabodejo. In nihče se ne bo spraševal, kdo si in kaj se je zgodilo, ker imajo svojih problemov že dovolj."