Štirikratni športnik Maribora Ivan Konrad Trajković je v tesnem, napetem, norem boju za bron resda izgubil. A se je proti Korejcu tako boril, da so sodniki »peš« preverjali, če senzorji sploh delujejo. Vredno aplavza, četudi za peto mesto.

Foto: Facebook SLovenia Olympic Team

Zadnja runda. Za bron. Njegov bron. Odštevali smo sekunde in čakali udarec. Kamorkoli. Bilo je 5:4. Potem ko je bilo po dveh rundah že 4:0 za Korejca In Kyo Dona, se je Ivan Konrad Trajković, štirikratni športnik Maribora, vrnil. Tako, da so sodniki preverjali, če senzorji, ki v taekwondoju izmerijo in točkujejo udarce, zmotili. U, je bilo napeto. Tako blizu, tako daleč. Na koncu peto mesto s pridihom, da je zmanjkalo res, res malo. In s ponosom, da je v 1. krogu že nabrisal Anthonyja Obamo, srebrnega iz Londona 2012.

»Če bom oddelal, kot znam, bom iz Tokia odšel prezadovoljen!« nam je Ivan Konrad Trajković povedal pred tremi tedni, ko je še četrtič zapored postal športnik Maribora. Oddelal je kot zna. Odšel bo… Zadovoljen, ampak z mislijo, kako blizu je bil. Zelo blizu. Tako blizu, da je človeško oko skozi počasno posnetek »peš« pogledalo, ali se je senzor zmotil. Ni se. Žal. Ampak Trajković je res bil blizu in kljub porazu v četrtfinalu proti Rusu Vladislavu Larinu v štirih borbah pokazal veliko znanja, volje in talenta.

Treniral za zlato

Da je treniral za zlato medaljo, a pripravljen tudi, da gre domov po prvem krogu, je povedal za Siol. Pomagalo je, da to nilo prve, ampak druge olimpijske igre za taekwondoista, ki je sicer zbiratelj ravno bronastih medalj. Dvakrat bronasti medalji na svetovnih prvenstvih (2013, 2017) in še enkrat na evropskem (2018).

Ivan Konrad Trajkovič je 29-letni taekwondoist iz Slovenske Bistrice. Ko smo se pogovarjali z njim na Rotovškem trgu, je bil sproščen, nasmejan, radosten. Tokio? Niti malo ga ni skrbel. »Začuda stres ni prisoten. Že dolga leta se s psihologinjo pripravljam na velike tekme. Nobenega pritiska ali stresa ne čutim. Samo pozitivno željo po nastopu.«

Žrlo? A ga ni požrlo!

In tako je tudi deloval na svojih drugih igrah. Prvič, ko se je bila javnost presenečena, sam pa manj, je v Londonu takoj doživel trd poraz proti še enemu Južnokorejcu Dongmin Chaju, ki je branil naslov iz Pekinga.

»Sam bom zadovoljen, če bom borbe oddelal tako, da bom maksimalno skoncentriran. In oddelal vse, kar lahko. Ker po nastopu v Londonu 2012 me je dolgo žrlo, da nisem dal vsega od sebe. Vedel sem, da druga in tretja runda nista bili niti približno podobni prvi rundi. In to me je res žrlo.«

Zdaj ga bo nemara to, kako blizu medalji je bil. Sploh, ko je v repasažu tako gladko ugnal Tongijca Pita Taufatofouja (22:1), da ga je izločil na točke (več kot 20 razlike) še pred iztekom časa borbe. Morda se je Tongijec proslavil kot zastavonoša svoje domovine, toda Trajković ga je skoraj spodil. In v boju za bron pokazal vse, kar zna. Zmanjkali so centimetri. Peto mesto nikdar ne prinaša slave, ampak v Trajkovićem primeru si res zasluži aplavz.