Ko je tekmovalne smuči postavila v kot, je spanec pogosto potegnila do poldneva. “Kot bi želela nadoknaditi vse neprespane ure zaradi prezgodnjih juter,” se pet let po uradnem koncu kariere nasmehne Tina Maze. Tudi to je bil način iskanja novega življenja ali – nove Tine Maze. Zdi se, da jo je edina slovenska olimpijska prvakinja v skoraj 100-letni zgodovini zimskih olimpijskih iger našla.

“Da, sem drugačna, spremenjena. Predvsem umirjena. Ne potrebujem jeze, da bi izzivala moč. Lahko sem ženska. Predvsem pa želim biti pozitivna. V delu mojega življenja se je namreč nakopičilo preveč negativizma. Tega ne potrebujem,” pripoveduje najboljša slovenska alpska smučarka vseh časov, športnica, ki je razblinjala zakoreninjeno zadovoljstvo s povprečjem, in zdaj mama skoraj štiriletne Anouk, v intervjuju za Sportklub. A ob tem hitro opomni, da to ni več njen svet.

FIS pri odločitvi neomajen

Mazejeva je tudi ena od redkih slovenskih športnic, ki se je poslovila na vrhuncu. Nazadnje je povsem zares tekmovala v finalu svetovnega pokala 2014/15. Sledilo je leto premora, uradno pa se je upokojila 7. 1. 2017. A, kot pove, po zadnji tekmi v Meribelu v marcu 2015 še ni vedela, da je njena kariera zares končana. Takrat si je vzela enoletni čas za premislek, saj je bila popolnoma iztrošena.

Telo ni zmoglo več. Še celo ženske cikle sem imela na dva tedna. Na zdravniškem pregledu so mi odkrili miom, benigni tumor na maternici. Ker sem želela zanositi, sem se pozanimala, ali je potrebna operacija, ali moram počivati … Jasno mi je postalo, da ne smem obremenjevati telesa. Zaradi tega sem pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) poskušala uveljaviti status poškodovane tekmovalke, s čimer bi ohranila svoj štartni položaj. Pri FIS so temu nasprotovali. Dejali so mi, da mi za čakanje ne pripada status poškodovanega smučarja.

To se je nato vleklo vse do mariborske tekme, Mazejeva pa je upala na spremembo. V tem primeru bi na Zlati lisici nastopila kot članica prve jakostne skupine. “Takrat sem se poigravala z mislijo o podaljšanju kariere. Še naprej bi smučala in morda ob tem, takšna je bila želja, zanosila. Toda pri FIS so bili neomajni. Tudi na športnem razsodišču v Lozani sem ostala praznih rok. Še danes trdim, da je to krivično in nepošteno do ženske, ki želi zanositi. Predvsem v času, ko imajo mnoge ženske težave z zanositvijo,” še pove Mazejeva.

Jasno je sicer, da bi se težko še kdaj vrnila v boj za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Toda dve leti bi zlahka tekmovala. Če bi gojila le hitri disciplini, bi se brez večjih težav vrnila. Tudi svojega telesa v tem primeru ne bi obremenjevala v preveliki meri. Toda takrat sem dvignila roke. No, kmalu zatem sem tudi zanosila. S tem sem dobila darilo. Svoje sem v športu naredila. Materinstvo pa je za žensko najlepše. Biti mama je bila vedno moja prioriteta.

Takrat zgodbe ni želela obešati na velik zvon, a se zaveda, da je bila morda prav to njena napaka. Toda na tisti Zlati lisici ni želela trenutka dokončno pokvariti z negativizmom.