Tavares o Ronaldinhu: »Sledil sem njegovim nasvetom, žal pa tudi njegovemu nočnemu življenju«

Slovenski rekorder po številu zadetkov Marcos Tavares je minulo nedeljo naznanil izid svoje športne biografije, ki nosi naslov Legenda. Dolgoletni kapetan Nogometnega kluba Maribor se je odločil, da javnosti zaupa svojo zgodbo.

Knjiga Legenda je že na voljo v predprodaji in bo na policah na voljo konec meseca novembra letos. Mi vam bomo v tem času skupaj z Marcosom Tavaresom razkrili nekaj izsekov iz knjige.

V knjigi Tavares razkriva svojo zgodbo od rojstva in samih začetkov v Braziliji, burnega nočnega življenja in prijateljevanja z Ronaldinhom, ljubezenske zgodbe z ženo Leticio, ter vse tja do prihoda v Maribor do danes. Marcos Tavares si želi, da bi s svojo zgodbo dosegel čim več ljudi. Sporočilo pa jasno: “Ne glede na to, od kod prihajate, lahko dosežete svoje sanje.”

“Bil je moj vzornik na igrišču in tudi izven igrišča”

Marcos Tavares se je odločil, da svojo življenjsko zgodbo predstavi v svoji športni biografiji. “Veliko stvari se je zgodilo v mojem življenju. Mislim, da je čas, da predstavim svojo zgodbo. Z njo si želim tudi pomagati drugim ljudem. Zakaj? Enostavno si ne želim, da ponavljajo napake, ki sem jih počel sam,” je povedal nogometaš.

Zaupal nam je, da bo knjiga pokazala, kako je pravzaprav tudi on še kako krvav pod kožo. “Zmeraj razlagam, da obstajata dva Marcosa Tavaresa. Eden je bil v času, preden sem prišel v Slovenijo, drugi je tisti, odkar sem tukaj. Tega drugega ljudje v Sloveniji poznajo. Čas je, da razkrijem tudi tistega prvega. Tistega, na katerega nisem ponosen.”

Tavares težko izpostavi stvar, na katero je najmanj ponosen: “Veliko sem popival, ponočeval. Bil sem trmast in težko mi je bilo dopovedati, da delam stvari narobe. Mislil sem, da sem najpametnejši.”

V tistem času je imel nanj velik vpliv tudi nogometni zvezdnik Ronaldinho. “Ronaldinha sem spoznal na neki zabavi. Spoprijateljila sva se. Od njega sem dobil res ogromno nasvetov. Kar se tiče nogometa, vztrajnosti na igrišču in odnosa do navijačev, mi je dal res ogromno. Neizmerno sem mu hvaležen za vse skupaj. Seveda je potem tudi tisti manj prijeten del. Bil je moj vzornik na igrišču in tudi izven igrišča. In tam sem sledil tudi njegovemu nočnemu življenju.”

Premierno predstavljamo izsek iz knjige

Skupaj z Marcosom Tavaresom vam predstavljamo novi odlomek iz njegove biografije Legenda. Tokrat se selimo v čas njegove mladosti, ko se je skupaj s svojim bratrancem udeležil žura, na katerem je spoznal nogometnega zvezdnika Ronaldinha, s katerim sta se spoprijateljila.

‘Izkazalo se je, da je Joner moj daljni bratranec sestrične po materini strani, se pravi, v petnajstem kolenu ali tam nekje. Bil je štiri leta starejši in zdel se mi je blazno odrasel. Ampak najboljše je sledilo: “Zvečer greš z mano ven. Nekoga ti bom predstavil.”

In res. Z njim sem šel v neko stanovanje na zasebni žur. Pripravili so churrasco, alkohol je tekel v potokih. In tam, med majhno gručo fantov in punc, je sedel Ronaldo de Assis Moreira, vsem znan kot Ronaldinho oziroma Ronaldinho Gaucho.

Oči so mi skočile iz jamic. Kaj?!

Bil je suhljat in kitast, s kratkimi lasmi in nasmehom do ušes. Takrat je že slovel kot čudežni otrok, ki je vodeno in sistematično treniral od svojega sedmega leta. Pri trinajstih je na eni sami tekmi dosegel neverjetnih triindvajset golov. Z moštvom Grêmia je leta 1998 debitiral na turnirju Copa Libertadores. Vsi so govorili o njem. Nekateri so ga vlačili po zobeh zaradi divjega nočnega življenja, ampak njegov talent ga je ponesel daleč, mnogo višje od zlobnih jezikov.

Zame je sicer najboljši igralec vseh časov Ronaldo, ker izkazuje premoč z žogo in brez nje: uren je in vztrajen, bister, izjemen značaj. V Braziliji je izjemno priljubljen mojstrski Neymar, ki lahko preigra celotno nasprotno moštvo in zabije gol. Messi pa je razred zase. Mogoče tehnično ni tako dovršen kot Ronaldo, ampak ima pa blazno zanimiv slog. Vse sem jih spremljal in jih še. Ampak Ronaldinho je bil nekdo, ki je v mojem življenju odigral pomembnejšo vlogo od naštetih zvezdnikov.

Ponudil mi je pivo, a sem ga zavrnil, kot bi za hrbtom name prežal oče: “Hvala, ne pijem.”

“Ne skrbi, kar spij ga,” se je zarežal. “Po petih, šestih krogih okoli igrišča ga boš itak totalno skuril.”

Bil je starejši, izkušen. V mojih očeh maher, kakršen sem želel postati. Godilo mi je, da je bil pripravljen zabijati čas z mano. Spoprijateljila sva se in družno ponočevala. Popivala. Osvajala punce.’