Taki film, da dobiš »solzne oke«

Maribor vijol’čni je uradno dokumentarno-igrani film ob 60-letnici Nogometnega kluba Maribor. Ampak zdaj ko smo si ga premierno ogledali, je še precej, precej, precej več. Je mariborski film. O več kot le nogometnem klubu. Je film o Mariboru, o mestu, o karakterju. O Mariborčanih – za Mariborčane. Saj je tudi za vse ostale, gotovo, predvajan je bil nenazadnje na nacionalni televiziji. Čeprav je imel Zoran Predin večkrat prav, kar tako ali takko sam najboljše ve, da se Maribora od zunaj pač ne da razumeti z logiko. Maribor se, kot odkrito predstavi film, začuti. Ne zgolj, ampak najboljše pa res skozi »fuzbal«. Maribor vijol’čni režiserja, scenarista in producenta Jana Bilodjeriča je film, ki naježi kožo.

Že napovednik, ki smo si ga ogledali 12. decembra ob uradni 60-letnici kluba, je veliko obetal. Ne zgolj zaradi prekrasnih kadrov Maribora. In sploh ne zgolj Ljudskega vrta. Bilodjerič je skrbno ponazoril, kaj in kje vse je Maribor. »Vsak kotiček je nekaj posebnega,« pove v filmu denimo Zlatko Zahović. Na Pobrežju. Matjaž Kek je v dvorani Tabor ponazoril, kakšni da smo Mariborčani. Že od nekdaj. »Ko se postavimo zase, takrat pa smo tisti ta pravi. Ni čudno, če so se nas Turki izognili.« V filmu Ljudski vrt – ne le stadion, ampak tempelj, kot mu reče klubska legenda Herbert Klančnik – zmagoslavno nastopi šele proti koncu. Prej sploh ne rabi. Ker je ves čas tu. V navijačih.

Šalca ima posebnega gosta

Osrednji lik filma prevzame Matjaž Šalamun – Šalca, po epskem Smiljanu Krežetu že lep čas uradni napovedovalec v Ljudskem vrtu. Svojega gosta popelje po mestu in mu sproti razlaga, kar se z logiko težko (do)pove. »Jaz sn ful vesel, da sn Mariborčan,« razloži gostu in tudi skozi citat, da je znal »bincat še preden sn hodo« ponazori, koliko lažje je vseeno vse najlepše o Mariboru reči, če je izhodišče nogometni klub. Ki je nastal po aferi, ko je prvič na veliko sanjal, da bi tekmoval z najboljšimi, ker je verjel, da tja tudi spada.

Svojega gosta popelje po mestu in mu sproti razlaga, kar se z logiko težko (do)pove. »Jaz sn ful vesel, da sn Mariborčan,« razloži gostu in tudi skozi citat, da je znal »bincat še preden sn hodo« ponazori, koliko lažje je vseeno vse najlepše o Mariboru reči, če je izhodišče nogometni klub.

Ampak film, ki ves čas ponuja prelestno, ne pa prepompozno glasbo (Luka Šulić ob mostu igra celo s kapuco na glavi), se gladko izogne linearnemu zgodovinskemu pregledu, redko omenja letnice, sledi časovnici, vendar ne togo in duhamorno. Raje naprej postavi zgodbe. Ota Blaznika in njegovo listanje italijanske revije, kjer je našel vijoličaste drese Fiorentine in izbral barvo za Maribor v času, ko je bila – in še danes je – večina dresov rdečih, belih ali modrih. Pogumno, kot za nazaj oceni Kek.

»Zmage že so, samo igre pa ni«

Klančnik razloži, kako je bilo, ko se je Maribor za pet let uvrstil v prvo jugoslovansko ligo. Nepozabno. Kakšno težo je to imelo, kredibilno umesti kdo drug kot novinar Franček Jauk. Njegove prenose pohvali Kek, ki je na Krekovi dobro vedel, kaj je že takrat pomenil fuzbal. Ko se je v nedeljo mesto spraznilo in se je poslušalo radijske prenose, če je Maribor gostoval. Sicer pa se je šlo v Ljudski vrt.

Tudi Tone Partljič je hodil na tekme, še v tistih časih, ko je vedel le to, da igralci menjajo strani med polčasom. Ampak sčasoma je prav tam dodobra spoznal ta posebni mariborski karakter. Ko mu še danes, pisatelju, ki smo ga do koronakrize redno videvali na skoraj vsaki tekmi, radi rečejo ob zmagah, da saj zmage že so, ampak da igre pa ni.

Tudi Tone Partljič je hodil na tekme, še v tistih časih, ko je vedel le to, da igralci menjajo strani med polčasom. Ampak sčasoma je prav tam dodobra spoznal ta posebni mariborski karakter. Ko mu še danes, pisatelju, ki smo ga do koronakrize redno videvali na skoraj vsaki tekmi, radi rečejo ob zmagah, da saj zmage že so, ampak da igre pa ni. Ampak obenem ni slišal nikogar, ki mu na Borštnikovem srečanju ne bi priznal, da ne bi bil ponosen na mesto. Ali kot v filmu vrhunsko poda Kek, da imamo pač raje šimfanje kot ugajanje. Ker takšni pač smo, ampak nas ne bi, ne nas ne naš karakter, za nič zamenjal. Da bi nam le pustili našo avtentičnost.

Fuzbala ne moreš špilat’ sam

V tem, ko iz mesta naredi glavni lik, je film pravzaprav najmočnejši. Morda le mestoma nismo vajeni Šalce, ki je občasno slovnično skoraj preveč pravilen, čeprav v bistvu ni. Zato je toliko bolj prepričljivo, ko gostu skozi igro otrok, kakršne je žal na dvoriščih sicer komaj še kaj, saj vemo, »raz-par-či« in »ti si lahko samo rezerva« razloži mariborsko pojmovanje fuzbala. Ni pomemben samo oni, ki da gol. Pomembna je podaja za gol, pomembna je obramba, golmanova parada. Vse enako. Ker fuzbala pač ne moreš špilat sam. In ravno zato, ker se igra enajst na enajst, se pač zgodi, da ne moreš premagati Radomelj, si pa tekmoval s Chelseajem, Sportingom, Schalkejem, kakor spomni Zlatko Zahović.

Ni pomemben samo oni, ki da gol. Pomembna je podaja za gol, pomembna je obramba, golmanova parada. Vse enako. Ker fuzbala pač ne moreš špilat sam. In ravno zato, ker se igra enajst na enajst, se pač zgodi, da ne moreš premagati Radomelj, si pa tekmoval s Chelseajem, Sportingom, Schalkejem, kakor spomni Zlatko Zahović.

Maribor vijol’čni ne izpusti nobenega izjemnega dosežka. Od uvrstitve v prvo jugoslovansko ligo (1967), prvega naslova državnih prvakov (1997), prve uvrstitve v ligo prvakov (1999) in začetka preboja Zahovićeve ere (2010). Bilodjerič je dobil vse relevantne sogovornike: pa naj gre za Anteja Šimundžo ali Stipeta Balajića, ki sta zabila na povratni tekmi za ligo prvakov. Sploh Balajić, ki ima v klubu edini trajno upokojeno številko (Aleksandru Rajčeviču in nedavno Mitji Vilerju je klub upokojil številki 26 oziroma 27 za deset let), je našel tople besede za mesto in njegove ljudi. Đ

Da je Maribor lahko dom, pa seveda še toliko bolj ponazarja Marcos Tavares, najboljši strelec v zgodovini kluba z največ nastopi. Kapetan z velikim K. Ko pove, da je tudi sam izkusil čar in moč tribun Ljudskega vrta. Ko je stiskal pesti za Slovenijo, ko je padla Rusija v borbi za svetovno prvenstvo. Nemara najbolje, vsekakor pa najbolj lucidno pa zadnjo rast kluba pojasni Jasmin Handanović, ki se izkaže za krasnega in večplastnega sogovornika. Ljubljančana, ki Mariboru pravi dom.

Maribor, kakršen je

Maribor vijol’čni je tako dokumentarno-igrani film, ki se zateče k mo(go)čnim prijemom, vendar Maribora niti za sekundo ne naredi za nekaj, kar ni. Ravno obratno. Pokaže vse, kar je. Takšnega, kakršen je. Mesto, ki nima samo fuzbala, kakor radi slišimo. Imamo (lahko) vse. Imamo strast, ki lahko rodi marsikaj. Tudi Viole dobijo svojo vidno mesto in razlago, ko zlasti Kek brez pomisleka pojasni, kaj pomeni jug Ljudskega vrta. Ali kot pristavi Klančnik: »Ljudski vrt bi bil brez viol gledališka predstava«. Saj gre tudi preko meje, kakor gostu poudari Šalca. Kot smo se nekje vmes razvadili presežkov, celo na ligo prvakov, kot je Partljič spomnil na Zahovićevo analizo našega nepotešenega karakterja. Ki pa tako oživi, kot močno izpove glas Vlada Novaka.

Kajti to je film, za katerega ni mišljeno, da bi se ga gledalo. Ampak je film, ki se ga (za)čuti. Film, v katerem na koncu predsednik Uefe Aleksander Čeferin s Kalvarije gleda, kako gorijo bakle. Po celem mestu. V čast. Več kot le fuzbalu. Mariboru. Vsemu, kar to mesto je. Film, ki bo čez 40 let, ko bo stoletnica kluba, velik izziv za ustvarjalce, da ga bodo po čustvih presegli.

In vse to je v 60 filmskih minut za 60 fuzbalskih let spravil film Jana Bilodjeriča. Obrtniško izščiščen film, ki pa niti slučajno ne skriva čustev ali pripadnosti. Ravno obratno, pokaže jih točno takšna, kakršna ta čustva so. Šestorček piva na haubi. Nalepka na kandelabru. Iztegnjene roke na stadionu. Ni namen filma, da bi bil (samo)kritičen, da bi se pomudil pri neuspehih, ekscesih in da bi pokazal vse tiste tekme, na kateri je stadion več kot pol prazen. Ne.

Kajti to je film, za katerega ni mišljeno, da bi se ga gledalo. Ampak je film, ki se ga (za)čuti. Film, v katerem na koncu predsednik Uefe Aleksander Čeferin s Kalvarije gleda, kako gorijo bakle. Po celem mestu. V čast. Več kot le fuzbalu. Mariboru. Vsemu, kar to mesto je. Film, ki bo čez 40 let, ko bo stoletnica kluba, velik izziv za ustvarjalce, da ga bodo po čustvih presegli. Že naslednji vikend pa bo moč spet videti, kakšen je Maribor na malih zaslonih, ko bo na sporedu prva epizoda kriminalne nadaljevanke Primeri inšpektorja Vrenka. Maribor vijol’čni pa je obenem film, po katerem bi najbrž skoraj vsi, ki so si ga ogledali, čimprej spet šli v Ljudski vrt.