Jasno, je da ko govorimo o športnih tekmovanjih, da beseda nanese na rivalstva. Tribune so po večini polne razgretih navijačev, ki navijajo vsak za svojega ljubljenca. Zakon prepoveduje uživanje alkoholnih pijač na tekmah, prav tako je vedno poskrbljeno za varnost, saj so prisotni varnostniki in varnostne ograje. Tega pa, kot poudarja Sara Bosnić Galić, na tekmah otrok ni. Pa bi bilo včasih še bolj potrebno, saj so po njenem mnenju tam starši obnašajo tako, da niso za vzgled nikomur.
Njen zapis na facebooku vam podajamo v celoti in brez pravopisnih popravkov:
Kot prvo, sem mama. To vlogo imam najraje. In potem sem vse ostalo. Mama desetletnika, ki trenira nogomet. In mama, katere življenje je povezano s športom. Mama, ki je od sedemnajstega leta trenerka, sedaj pa še organizatorka športnih prireditev, idejni vodja Nogometnega vrtca, humanitarna delavka… In prav zaradi vseh teh vlog se upravičeno sprašujem, kar se bo vam morda zdelo bizarno. Je nogometni turnir za otroke športna prireditev? Seveda, boste odgovorili. Se strinjam. Vendar ob vseh dogodkih, ki jih spremljam, močno dvomim. V Sloveniji je namreč sprejet Kebrov zakon o prepovedi prodaje alkoholnih pijač na športnih prireditvah. Na nogometnih turnirjih, namenjenim otrokom, pa nikakor ni tako. Zakon temelji na predpostavkah, da alkohol in šport ne sodita skupaj. Na tribunah navijajo navijači nasprotujočih moštev – vinjenost bi povečala agresijo, nestrpnost, sproščanje raznih frustracij… In žrtve bi bili “pravi” navijači in športniki na igrišču. Zakon je sprejet. In kljub vsemu so na stadionih še varnostniki ter varnostne ograje, ki ločijo navijače od igralcev.
Vračam se k bistvu, našim otrokom. K ekipi otrok (šestletnikov, na primer!), ki igra na nogometnem turnirju. Ob igrišču, tik ob igralcih, pa starši, ki tako kričijo, da je trener povsem nema figura. Starši, ki žalijo igralce nasprotnega moštva (govorim o otrocih!) na podlagi rasne, nacionalne, veroizpovedne pripadnosti… Preklinjajo, zmerjajo, se prerivajo, kričijo in ob vsem tem konzumirajo velike količine alkohola.
Varnostniki? Ni jih. Varnostna razdalja? Ni je. Bolečina ob pogledu na male nogometaše, ki se kljub vsemu borijo na igrišču? Ogromna, vsaj z moje strani.
Za vožnjo avtomobila je potreben vozniški izpit. Za starševstvo ni izpita. Če bi lahko, bi vzela otroka staršem vsaj za tisti dan. Pa ne morem. Morda pa lahko dosežem vsaj to, da se takšne starše ustrezno kaznuje. Za to so potrebni varnostniki. Vem, da s prepovedjo alkohola ne bomo izkoreninili kretenizma, nestrpnosti, agresije… Morda pa bomo ohranili življenja mnogih malih nogometašev, ki nemalokrat zapuščajo turnir s pijanimi starši. In ko sedejo v avto, prosim vse zvezde neba, da jih pripeljejo varno do cilja.
Potrebujemo torej zakon, ki bo usmerjen v varnost otrok na športnih prireditvah. Obvezne varnostnike, ki odstranijo osebe z neprimernim vedenjem. Težav ne bomo rešili s prepovedjo prodaje alkoholnih pijač. Težave bomo s tem zgolj omilili. Mnogi se neprimerno vedejo tudi povsem trezni. Vse takšne bi bilo nujno odstraniti.
V športnih klubih bi bilo smiselno o pravilih fair play -a podučiti tudi starše. Organizirati sestanke, na katerih se povedo jasna pravila o vlogi staršev pri razvoju mladega športnika.
Naš gospod predsednik pogosto maha s slovensko zastavo na odmevnejših športnih prireditvah. Na nedavnem mednarodnem otroškem nogometnem turnirju v okolici Maribora bi mu jo najverjetneje vzeli, ga z njo pretepli, pljunili v obraz in vzklikali domobranska gesla…
P.s.: Da ne boste mislili, da bi bilo kaj drugače, če bi bil turnir zgolj za slovenske klube. Le to, da ne bi bilo domobranskih vzklikov in trganja zastave. Samo povedati ne bi smel, za katero moštvo navija. Ker če si njihov, nisi naš. In lahko te zmerjamo… Tebe in tvojo družino. S sočnimi “južnimi” psovkami, ki so nam očitno še vsem tako blizu.