Dražen Petrović je eden najboljših, če ne najboljši evropski košarkar vseh časov. Na parketu je pustil neizbrisen pečat v kraljevi igri z žogo, kot radi pravimo košarki. Njegovo življenje je prekinila prerana smrt, potem ko je košarkarski Mozart – ta vzdevek so mu nadeli novinarji – umrl v prometni nesreči, star komaj 28 let.

Zadnjo tekmo odigral proti Sloveniji

Dražen Petrović je vse svoje življenje posvetil košarki ter s trdim delom in predanostjo še oplemenitil svoj že tako razkošen talent, s predstavami pa si izboril status enega najboljših košarjev vseh časov. Dražen Petrović je bil eden najboljših igralcev košarke osemdesetih let 20. stoletja in hrvaških športnikov nasploh. S svojim klubom KK Cibona je postal dvakratni prvak evrolige, s tedanjo jugoslovansko izbrano vrsto pa med drugim osvojil dve zlati medalji, eno na EP 1989, drugo pa na SP 1990. Poleg tega pa velja za košarkarja, ki je utrdil pot drugim neameriškim igralcem v do tedaj zelo izolirano ligo NBA. Njegovo kariero je prekinila prezgodnja smrt v avtomobilski nesreči leta 1993. Zaradi svojega lahkotnega obvladovanja košarke je dobil vzdevek »Košarkarski Mozart«.

Za košarko ga je navdušil njegov starejši brat Aleksander, ki je pred njim stopal po poti vrhunskega športnika. Že sredi najstniških let se je pokazal za velik talent, predvsem pa je navduševal s svojim odnosom do dela. Že takrat so mu napovedovali, da je dovolj dober igralec za prvo ligo, toda nihče si ni mogel predstavljati kaj vse bo Dražen dosegel.

Dražen Petrović je po Šibenki od leta 1984 igral v zagrebški Ciboni, potem pa tudi v madridskem Realu, iz katerega je leta 1989 odšel v NBA, najprej v Portland Trail Blazers in nato v New Jersey Nets. Bil je najboljši Evropejec, ki je do takrat igral v NBA. Vodil je jugoslovansko košarkarsko reprezentanco do zlata na svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1990 in zlata na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 1989. S hrvaško reprezentanco je dosegel njen največji uspeh, srebrno medaljo po znamenitem finalu z ZDA na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992.

Svojo zadnjo tekmo je ta hrvaški virtuoz na parketu odigral proti Sloveniji, in sicer 6. junija 1993, ko sta se Hrvaška in Slovenija v Wroclavu na Poljskem pomerili v zadnji tekmi dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo leta 1993 (to je bil edina tekma, ki jo Hrvaška na turnirju izgubila, vse ostale tekmece, z razliko od Estonije, so dobesedno ”povozili”). Tekmo je s 94:90 dobila slovenska reprezentanca.

7. junija 1993, dan po zadnji odigrani tekmi se je Dražen Petrović kot potnik v avtomobilu vračal prek Nemčije domov na Hrvaško. Vozilo VW Golf je upravljala nemška manekenka Clara Szalatzy, Draženova partnerica, sam Dražen pa je med vožnjo spal, ne da bi se pripel na sovoznikovemu sedežu. Tedaj je prišlo do zanj usodne prometne nesreče. Po poročilu policije iz Ingolstadta je do nesrečnega trčenja prišlo na avtocesti Autobahn 9 v bližini mesta Denkendorf v razmerah slabe vidljivosti, popoldan ob 17.30. uri, med tem ko se je voznik tovornjaka poskušal izogniti drugemu vozilu, pri tem pa je vanj zadel avtomobil, v katerem se je peljal Dražen, ki je bil pri tem na mestu mrtev.

Neameriškim igralcem utrl pot v NBA

Dražen je bil predvsem znan po svojem izrednem odnosu do dela. Že kot zelo mlad je treniral več kot drugi. Kasneje pa je bil sposoben na enem samem treningu opraviti tudi po petsto metov na koš in nato je šel lahko še opravljati druge vaje. Vedno je šel zadnji s treninga ne glede na to, kje je to bilo, v klubu ali reprezentanci, V Evropi ali Ameriki, ni bilo pomembno s kom ali kdaj, vedno je delal več kot ostali. In nikoli si ni vzel dneva odmora. Zanj je bila košarka življenje.

Dražen je v NBA igral še v časih, ko Evropejci še niso igrali pomembne vlogo v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. A hrvaškemu košarkarskemu geniju je to na koncu uspelo in s svojimi miniaturami na parketu se je zasidral v srca mnogih navijačev, do njega pa so tudi ameriški košarkarji gojili veliko spoštovanje, potem ko je tudi onkraj luže, kjer mnogim odličnim evropskim košarkarjem spodletelo, pokazal, da je iz univerzalnega šampionskega testa, navaja portal Moškisvet. ”Vedno je bilo vznemirljivo igrati proti Draženu. Vsak dvoboj je bil zelo agresiven, saj se drugače proti njemu sploh ni dalo igrati. Oba sva v najinih dvobojih dala svoj maksimum. Imela sva nekaj odličnih bojev, a žal so bili ti kratki. Bil je velik košarkar, ni se bal in bil ves čas osredotočen, samozavesten in borben. Za tako kratek čas je pustil zares velik pečat. Brez strahu je sprejel izziv lige NBA in pokazal Evropejcem, kako uspeti,” se mu je poklonil Michael Jordan.

”On je moj idol. Zaradi njega sem začel igrati košarko” pa je dejal Goran Dragić, ki je v čast Petrovića nosil številko 3 in to tako v dresu slovenske reprezentance, kot Houstona.

Dražen je bil velik košarkar in velik človek. Umrl je na vrhuncu svoje kariere, ko je imel pred sabo najboljše tekme. Bil je smrtonosen strelec, hladnokrvni ubijalec na parketu, ki je žogo rad vzel v roke, prevzel odgovornost in odločal tekme. To zmorejo le največji in njegovo mesto je v Hiši slavnih, v izbrani družbi,” pa je dejal njegov nekdanji trener in selektor prvega Dream Teama, Chuck Daly, ki mu je pri Netsih omogočil, da v NBA vendarle zadiha s polnimi pljuči, saj mu je namenil vodilno vlogo, s katero je postal eden najboljših branilcev v ligi NBA. In to v časih, ko so povsem dominirali domači igralci in je bilo domala nezaslišano, da je bil Neameričan tako uspešen v statističnih prvinah – v sezoni 1991/92 je zadeval trojke z 51-odstotno natančnostjo, kar je bil najboljši odstotek med branilci tisto sezono, leto za tem pa 45-odstotno – ki so bile v domeni Američanov. Tako fizično močnejši so bili v tistih časih temnopolti košarkarji, navaja portal Moškisvet.

Netsi upokojili številko 3

Posthumno je Petrović prejel številna priznanja. Med drugim so ga leta 2002 sprejeli v Košarkarsko hišo slavnih, v hišo slavnih pa ga je sprejela tudi Fiba. Cibona je po njem poimenovala svoje športno domovanje. V Zagrebu je po Draženu poimenovali trg, kjer stojita tudi njegov muzej in kip. Netsi so upokojili njegovo številko 3, Cibona pa številko 10.

Med njegovimi oboževalci je bil tudi nekdanji predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juan Antonio Samaranch, ki je dal pred stavbo olimpijskega muzeja v švicarski Lozani postaviti Draženov spomenik. Spomenik Kažimirja Hraste stoji tudi na Baldekinu v njegovem rodnem Šibeniku – prikazuje ga v njegovem prvem obdobju kariere. V Šibeniku je dobil tudi spominsko sobo in sicer v družinskem stanovanju, ki je točno takšna, kakršno je pustil, preden je umrl.