V soboto bo uradni napovedovalec v Ljudskem vrtu ... Stipe Jerić. Tako je že poročal Sportklub in tako so po novinarski konferenci pred tekmo Maribora z Domžalami dali v četrtek neuradno vedeti tudi v klubu. Jerić je sicer dolgoletni del ekipe za stike z javnostmi pri vijoličastih in je v tej vlogi nadomeščal že v preteklosti. Zdaj bo »nadomeščal« dalj časa po odhodu Matjaža Šalamuna Šalce, ki je bil špiker od leta 2013, od kluba pa se je poslovil v ponedeljek. Ne ravno potihoma.

Kako dolgo bo Jerić sicer v tej vlogi, še ni znano. Je pa kakopak »znano«, da mesto špikerja v Mariboru ujame kar nekaj pozornosti. Če kdaj, znova v tem tednu. Od ankete in pogovorov do komentarjev in mnenj. Dejstvo je, da bo zdaj glas v Ljudskem vrtu drug(ačen). Še ena v nizu sprememb za NK Maribor v sezoni, ko se je naposled res spremenilo že skoraj vse. Od trenerja, lastnikov, igralcev in vse do špikerja. Sprememba ni sicer drastična, Jerić ni novo ime. Predstavlja neke vrste kontinuiteto. Ni pa hkrati niti klub dal (še) jasnega sporočila, kdo bo dolgoročno v tej vlogi. Ne, da je ta ključna, vsekakor pa ni nepomembna.

17 let: od 12.000 vijol'čnih izbrancev dalje

Matjaž Šalamun Šalca, kot je znano, od ponedeljka ni več uradni napovedovalec in ni več v klubu. Po 17 letih se je sam odločil, da ne bo, kot je dejal za Večer, več v tej vlogi zaradi povečanih službenih obveznosti, saj ni mogel biti več prisoten v klubu toliko kot prej. Napovedal je sicer že prej, da bo letošnja njegova zadnja sezona, ampak ne bo pa dočakal njenega konca.

Šalamun je direktor Totega radia, ki je medijski partner kluba, na katerem je sicer že v petek ob oceni priprav v Turčiji govoril precej direktno o načinu vodenja novih turških lastnikov in o slabem vzdušju v ekipi. Ni presenetil sicer njegov šaljiv ton, je pa zato vsebina požela pozornost, ker ta ni bila takšna kot sicer. V ponedeljek je nato odpoved podal sam. V klubu je delal od leta 2008, ko se je z njegovim sloganom 12.000 vijol'čnih izbrancev pognala akcija ob prenovljenem Ljudskem vrtu, špiker pa je bil od leta 2013, ko je nadomestil preminulega Smiljana Krežeta.

Kreže: glas za gol, ki je štel skoraj za dva

Smiljana si poznal, tudi če ga nisi poznal. In vsekakor si, če si bil v njegovi družbi, dobil občutek, da on pozna tebe. Pa najbrž »te« tudi je poznal. Takšen občutek je dal. Smiljan Kreže je bil oseba in pol, njegov pogosto razkavi glas pa je bil dolgoletni sinonim v Ljudskem vrtu. Ko je Maribor dal gol in je zakričal on, se je morda nasprotni ekipi kdaj zazdelo, da so vijoličasti zabili kar dva komada. Nenazadnje, bil je tudi uradni napovedovalec na tekmah slovenske reprezentance. Ne zgolj v Ljudskem vrtu, temveč tudi za Bežigradom – in to v časih zlate generacije. Kar je bil dodaten dokaz njegovega občutka in smisla za nogomet z mikrofonom v roki, ki so ga cenili tudi onkraj Trojan.

Kreže je bil še iz časov, ki niso tako dolgo nazaj, pa vseeno so. Leta 2012 proti Dinamu, ko je Maribor že zelo vohal drugo ligo prvakov, a je še ni dočakal, je v prvi postavi denimo kar izpustil Agima Ibraimija. Deset jih je prebral, ne enajst. Ne zato, ker bi to bila finta ali karkoli. Pač tak je bil. Spontan. Ni niti veliko ljudi, ki dobijo članek ob peti obletnici smrti. Kako ga ne bi. On je, kot je ob Krežetovi nenadni smrti zaradi možganskih krvavitev leta 2013 pisal Večerov novinar Zdenko Kodrič, »Ljudski vrt napolnil s svojimi glasom, je na igrišču in tribunah zavladala iluzija, kakršno gledalec doživlja v teatru [...] Krežetovo razpoloženje je bilo sentimentalno in zabavljivo, njegov komentar zdrav, nepokvarjen in aktivističen.« V nekrologu pa je Srečko Niedorfer v Večeru končal z »v Mariboru rečemo takim legenda. Kakorkoli, ostaja naš in z nami.«

Debitiral proti Triglavu

Čeprav leta vse hitreje letijo, se v Ljudskem vrtu čas vendarle odvrti nekako drugače. Da je Maribor osvojil le en državni naslov v zadnjih petih sezonah, se zdi dolgo. Predolgo. Kot se zdi že dolgo, da bo letos osem let od zadnje, tretje lige prvakov. Ampak obenem je že trinajst let, odkar je Krežetov glas še donel pod Kalvarijo? Razen za (naj)mlajše generacije se ne zdi tako dolgo nazaj. Sploh kadar se objavijo in obudijo posnetki iz tistih let in se zasliši Smiljanov glas? Ja, je nostalgija, ampak ni samo to. Je glas res Maribora, kar je Smiljan tudi na svoj način bil. Morda, ker drugega tedaj nismo poznali? In ker so bili pač to ravno še časi, ki jih nismo sproti beležili vsako sekundo? Morda.

Ko je prevzel Šalamun, ni bil, kot se je morda pričakovalo, takšen, kot je bil znan iz Radia City in nastopov z ekipo Reporterja Milana. Bolj zadržan je bil. Presenetljivo sramežljiv, so zapisali ob njegovi prvi tekmi v tej vlogi, 2. marca 2013 ob zmagi Maribora nad Triglavom. Znal je sicer kdaj tudi kakšno lucidno prijaviti, kot je bila tista domiselna ob prvem večjem »raketnem ognjemetu« z juga te sorte na derbiju februarja: »Pubeci, novo leto je že mimo.« Glasbeni repertoar je tudi bil tisti, ki je vsake toliko požel pozornost. Pred tekmo se načeloma ni prav veliko spreminjal, vsaj ne dalj časa, kar so opazili tudi tuji novinarji ob gostovanju Liverpoola, ampak vendarle je glasbeni izbor doživel nekaj dodatkov tipa Alo!Stari. Največ polemik je bilo o nekdaj v statutu napisani himni kluba Heja, hej Viole v izvedbi Čudežnih polj, ki pa se je, kot je bilo dalj časa zmotno mišljeno, prenehala ob zadetkih vrteti še pred prihodom Šalamuna, je pa zato požela pozornost, kadar se je, rekdo, vrnila. Kot je bilo pred derbijem oktobra 2021.

Ko ni omenil golmana Olimpije

Šalamun je prišel v času, ko je Mariboru res uspevalo vse – od druge lige prvakov, celo trojne krone, zaporedni naslovi, tretja liga prvakov – in še ostal v času, ko so zlati časi že ugasnili in je Maribor skušal živeti DNK, ki pa je bil vse bolj zgodovina. Njegov slog je bil bolj zadržan, tudi ko ga primerjamo že v ligaški konkurenci. Spoštljivo je začel, skoraj previdno, toda kljub napovedim, da bo bolj živahen, za mikrofonom na stadionu prav zares to ni postal. Vsaj ne kot špiker.

Ubral je bolj ubran ton, heca skorajda ni bilo, komedije še manj. Redki so bili lucidni prebliski, kot je bil tisti, ko po »aferi« z Nejcem Vidmarjem, golmanom Olimpije, ni prebral imena golmana Olimpije in je začel kar s »številka 2, Denis Klinar«. Ampak tega je bilo zelo, zelo malo. Najde se, bili so prebliski in dovtipi, toda redki. Ob golih Maribora je že prej, še preden je stopil v to vlogo, manjkal avizo, potem pa še bolj. Preudaren ton je imel, kadar je moral predati sporočilo glavnega sodnika (ali delegata) ob pojavu izgredov. Je pa znal kdaj sodnike, kar je bilo spet redko, med vrsticami dobro zafrkniti. Ampak tega je bilo, še enkrat, zelo, zelo malo. Več je bilo prepoznavnega avtorstva v oglasih in napovednikih, še več pa vprašanj o njegovi vlogi v klubu.

Sam je odgovor(e) sicer (po)dal in ob odhodu (znova) poudaril, da nikdar ni bil pred tekmo v slačilnici in ni skušal vplivati na stroko. Ampak njegov odhod je bil dokaj nenavaden, saj je še v Turčiji tik pred razhodom še postavljal vprašanja Acunu Ilicaliju za uradni klubski kanal.

»Začasno« ima lahko različne poti

Stipe Jerić bo zdaj nastopil v vlogi, ki jo sicer pozna in mu ni tuja. Ampak eno je, če to počneš le začasno in le vskočiš, drugo pa je, če to delaš za dalj časa. Tudi če ne veš, za kako dolgo. V klubu sicer lahko sami najdejo nekaj dokaj podobnih primerov pri trenerjih. Kako so se iztekli? Saša Gajser je vsake toliko vskočil, a priložnosti prav zares nato ni dobil. Radovan Karanović pa je bil le začasna rešitev, ki je nato uspela, zelo uspela, ampak v trenutku, ko se je zdela dolgoročna, je propadla. Vsekakor ni nepomembno, kdo je glas v Ljudskem vrtu, najbolj obiskanem stadionu v državi. V najbolj trofejnem klubu. In v klubu, ki je seveda imel tudi napovedovalce pred tem, čeprav je najti njihova imena, denimo Boruta Planinšiča, že skoraj arhivski podvig.

Nekaj pa je jasno. Ni nepomembno, kdo je glas Ljudskega vrta. Jerić ne deluje kot nekdo, ki bi ravno komaj čakal na to vlogo. Ne, ker za to ne bi bil primeren. Ampak zato, ker je bil, sta bila, so bili v tej vlogi že ljudje pred njim. In to ve tudi sam, to zagotovo ve tudi klub. Za zdaj so se odločili, da gredo »iz tekme v tekmo«. Če kaj, je letošnja sezona dokaz, da spremembe res ne pridejo čez noč. Ampak je tudi dokaz, da pridejo. Če kaj, so spremembe pač neizogibne.