Zakaj je bila to nemara najboljša tekma doslej pod Maurom Camoranesijem? Tudi zato, ker Ažbetu Jugu sploh nismo dali ocene. Nismo imeli za kaj. Aljoša Matko pokazal, da je potrpežljiv in prebrisan. Sistemi res niso pomembni. In menjave? O, kako so se časi spremenili.

Foto: NK Celje

Maribor v Celju (0:2) ni samo ostal na vrhu lestvice. Saj je Jan Mlakar že dan prej rekel, da tja tako ali tako spadajo. Ampak proti Celju je tudi igral kakor moštvo za vrh lestvice. Glede na vse izzive, poškodbe, kazni, izostanke in menjave je bila na koncu gladka zmaga z dvema goloma Aljoše Matka proti še aktualnim državnim prvakom nemara najboljša tekma pod Maurom Camoranesijem. »Popolni nadzor,« je besedna zveza, ki je doslej v takem kontekstu še ni izrekel. In imel je prav.

Maribor je dvakrat kvalitetno izkoristil napako tekmeca. Čakal je, na koncu pa zmlel. Z ekipo, ki je premešana tako kadrovsko kot sistemsko. In prvič po Novi Gorici, po mesecu dni, po petih tekmah, ne samo, da niso pobirali žoge iz mreže. Ažbetu Jugu nismo dali ocene, ker mu je nismo imeli za kaj. Niti enega strela v okvir. Na gostovanju. Četrta zmaga, četrti letošnji gol Matka. Ni, da ni.

1. Zakaj je bila to najboljša tekma doslej?

Predvsem zato, ker je Maribor po treh zaporednih zmagah tokrat čakal tekmec v vzponu. Zmagoviti niz se je začel v Kidričevem (1:3), kjer se Aluminij muči na dnu lestvice. Domžale, po dveh tekmah premora zaradi številnih okužb s koronavirusom, so v Ljudskem vrtu pokazale še največ, Maribor se je dvakrat pobiral in naposled obrnil (4:3). Zmagoviti gol? Aljoša Matko. Pa vseeno nato ni dočakal prve postave, ko je nato v soboto padel še Bravo (1:2), ki je prav tako v rezultatski krizi.

Celjani so računali, da sta jim dve zmagi in tri tekme brez prejetega gola vrnile lansko ne le samozavest, ampak tudi rezultatsko formo. Krenili so optimistično, odprto in pogumno, pa kmalu spoznali, da jim še bolj kot v napadu v taki tekmi manjka v obrambi.

Celjani so računali, da sta jim dve zmagi in tri tekme brez prejetega gola vrnile lansko ne le samozavest, ampak tudi rezultatsko formo. Krenili so optimistično, odprto in pogumno, pa kmalu spoznali, da jim še bolj kot v napadu v taki tekmi manjka v obrambi. Niti blizu niso bili. Morda je bil pri obeh golih res tudi kanček sreče, kakor je namignil Dušan Kosić, trener Celja, toda Maribor je gladko, kruto, surovo izkoristil dve izbijanji vratarja Matjaža Rozmana. Enkrat mogoče še, ampak dvakrat?

2. Aljoša Matko pokazal, da je prilagodljiv in prebrisan

Pri golu za 0:1 je Maribor predvsem sam sebi dokazal, da včasih pač goli pridejo, če si dovolj vztrajen, močen in prebrisan. In enako pri 0:2. Že Rudi Požeg Vancaš je »pač« pomeril. Tudi on iz odbitka. Matjaž Rozman je pri prvem golu odbil visoko v zrak in nemočno gledal, kako je trojica igralcev, vsi iz lanske šampionske ekipe, skačejo mimo žoge. Jan Mlakar je priboril prostor, Matko pa je zabil iznajdljivo svoj tretji gol v sezoni. In kakšen je bil nato šele četrti, ko je Mlakarjevo podajo predrzno, prefrigano, prebrisano in skoraj nesramno preusmeril kar s peto.

Zato ni le upravičil Camoranesijeve poteze, ko je Roka Kronavetra pustil na klopi. Matko je pokazal, da je potrpežljiv na igralne minute in obenem prilagodljiv, ko gre za samo igro.

Zato ni le upravičil Camoranesijeve poteze, ko je Roka Kronavetra pustil na klopi. Matko je pokazal, da je potrpežljiv na igralne minute in obenem prilagodljiv, ko gre za samo igro. Ne ustreza mu vsak sistem, vsaka pozicija, toda tokrat je na vse to pozabil in raje kot sam s sabo imel tekmo z Rozmanom. In jo dobil. Gladko. Dvakrat.

3. Ne, sistemi s takim kadrom res niso pomembni

Morda šele zdaj zares lahko razumemo, kaj je mislil Mauro Camoranesi, ko je vneto ponavljal, da sistemi igre sami po sebi niso pomembni. Saj trenerji to radi poudarjajo, nič novega, toda Camoranesi je znal povrhu zavijati z očmi. Ker zanj pač sistem res sam po sebi ne šteje. Je samo tako močen, kot so močni vsi njegovi členi. In proti Celju, ki se je vzpenjalo, našel v svojem moštvu močno, povezano, agilno celoto. Ne brez napak, ampak četudi je bil kakšen zdrs, je vse skupaj zelo delovalo. Najbolje doslej, po širini, globini in dolžini igrišča.

Vijoličasti so dominirali, nadzirali, kreirali in branili vse, kar so ustvarjali. Kot marljivi delavci z resnim načrtom, ki ga vestno izpolnjujejo.

Vijoličasti so dominirali, nadzirali, kreirali in branili vse, kar so ustvarjali. Kot marljivi delavci z resnim načrtom, ki ga vestno izpolnjujejo. Delo so, vsaj tako se je zdelo še pred menjavami, končali še predčasno. Ne zgolj v roku.

4. Menjave: o, kako so se časi spremenili

Žan Kolmanič je dobil priložnost na levi strani zaradi spleta okoliščin. Martin Milec je moral prepustiti mesto na desni, kamor se je vrnil Denis Klinar in zdaj še Felipe Santos. Na levi pa je Kolmanič, ki se je vmes znal že pošteno loviti in nekaj tekem gledal tudi s tribune, potreboval več zaupanja in tekem, predvsem pa bolj odprto taktiko, da pokaže, kaj zna. Klasičen sistem, kjer je bil zgolj menjava za Mitjo Vilerja, mu ni ustrezal, ker je bil nemara preveč predvidljiv. Daleč od tega, da Vilerju ni ustrezal, celo pisan je bil zanj. Kakor je ustrezen tak Maribor za Kolmaniča, ki je po podaji za gol Mlakarja proti Bravu zdaj znova izredno aktiven in nevaren za tekmeca.

Obenem se je ob menjavah pokazalo, kako se Maribor nezadržno spreminja. Camoranesi je pač neobremenjen s preteklostjo. Ampak drži besedo. Rekel je, napovedal, skoraj dal besedo, da bodo dobivali priložnost tudi tisti, ki so igrali manj.

Obenem se je ob menjavah pokazalo, kako se Maribor nezadržno spreminja. Camoranesi je pač neobremenjen s preteklostjo. Ampak drži besedo. Rekel je, napovedal, skoraj dal besedo, da bodo dobivali priložnost tudi tisti, ki so igrali manj. Ampak zaenkrat je za Marcosa Tavaresa, Jasmina Mešanovića, Reneja Miheliča in Mitjo Vilerja priložnost pač to, če vstopijo s klopi. Še več, že na klop je težko priti, kar vesta denimo Dervišević in Andrej Kotnik, ki se izmenjujeta na klopi. In še kdo. Obenem pa se vse bolj pozna nekaj drugega: če prej menjave niso pretirano spreminjale moči kadra, se zdaj vse bolj dozdeva, da je kljub izostankom Maribor tako konstanten, da bo težko priti v prvo postavo, ko jo bo Camoranesi enkrat zacementiral.

5. Obramba ni prejela zadetka!

Morda bo celo še najbolj spregledan dosežek v Celju ta, da Maribor ni prejel zadetka. Naj se sliši nenavadno, ampak je res. Če je Aluminij padel brez boja 3:0 v uvodnem krogu, vijoličasti niso pobirali žoge iz mreže le še v Novi Gorici sredi oktobra. Nato je sledilo. Pet tekem. Ena za drugo. Gol, gol, gol. Zdelo se je, da ne bo ne konca ne kraja. Ko je nemogoče branil Ažbe Jug, je zatajila loveča se obramba. Ko je obramba ravno zadihala, se je ponesrečilo Jugu. Goli iz nič, ena priložnost, nesreča… Ponavljajoče se izjave, ki niso veliko pomagale.

Očitno so pomagali, kot sta povedala Aleks Pihler in Špiro Peričić, pogovori, čeprav se še vedno zgodi komunikacijski šum, kot je bil tokrat med Ilijo Martinovićem in Peričićem, pa je Filip Dangubić bil nezbran. Peričić postaja tisti gradnik, varovalka, steber, zdaj ko do konca sezone ne bo Nemanje Mitrovića.

Očitno so pomagali, kot sta povedala Aleks Pihler in Špiro Peričić, pogovori, čeprav se še vedno zgodi komunikacijski šum, kot je bil tokrat med Ilijo Martinovićem in Peričićem, pa je Filip Dangubić bil nezbran. Peričić postaja tisti gradnik, varovalka, steber, zdaj ko do konca sezone ne bo Nemanje Mitrovića. Prilagodljivi Pihler je šel tokrat v sredino, višje, ni bil del zadnje vrsrte, tako da sta morala Kolmanič in Felipe Santos pomagati, dasiravno prav njima bolj leži postavitev 3-4-3. Santos je pokazal, da zna upoštevati navodila. Ni zaman Camoranesi tolikokrat govoril o »ekipi fantov«.

Maribor je gladko zdržal, zapiral sredino, odrival Celjane in jih tako onemogočil, da so se preprosto predali. Nekaj kakor obupali. Kar pove veliko. Še zlasti, ker Maribor ni, recimo temu, v idealni postavi. Nemara pa gre ravno za to. Da bo idealna postava ali pa vsaj najboljša pod Camoranesijem drugačna, kakor bi naj bila. Postavljena je že tako ali tako drugače, kot smo bili vajeni. Zdaj pa se Maribor privaja še na nekaj, česar ni bil več vajen. Vsaj leto in pol. Zaporednih zmag. In pogleda z vrha lestvice. V soboto jih čaka v Ljudskem vrtu novo dokazovanje. Da vse to ni le kratek niz. Proti – Tabor Sežani.