Lahko bi našteval, kdo vse je manjkal. Lahko bi spomnil na sporno situacijo za enajstmetrovko. Lahko bi še bolj obžaloval zapravljeno priložnost. Pa ni. Mauro Camoranesi je povedal, kar se je videlo v Stožicah. Olimpija je suvereno, brez večjih težav, premagala Maribor (2:0). »Zasluženo je zmagala bolj učinkovita ekipa,« je priznal poraz. Nato bi naj sledila pa analiza. Ne zakaj je Olimpija zmagala, ampak zakaj je Maribor izgubil.

»Žoga ni hotela v gol,« je ocenil Jasmin Mešanović. Ne da ni hotela. Ni šla mimo golmana ali vsaj približno proti okvirju. Maribor je predolgo garal, preveč in prekonkretno, da je tako brezbrižno zapravil tisto, kar je imel. Olimpija je na drugi strani lahko izbirala. Ne samo, kaj bo zabila. Ampak še tisto, kar je zgrešila. »Mi svojih priložnosti nismo izkoristili, Olimpija jih je,« je povzel Camoranesi. In zakaj jih Maribor ni, čemu izbira za postavo, ki pač Olimpiji ni bila kos? Ker je širok kader. Takšen je bil, znova, odgovor.

1. Maribor je res igral kot proti »komurkoli«

Po petih zaporednih zmagah je seveda razumljivo, da se v uspešno moštvo ne posega. In Maribor je bil uspešen. Ampak zdaj se je znova pokazalo, kar smo izpostavili po naporni, težki, nekvalitetni zmagi nad Taborom (1:0), proti komu je bil petkrat uspešen. Aluminij, Domžale, Bravo, Celje in Tabor so vsi namreč iz spodnjega dela lestvice. V ligi, kjer naj bi vsak premagal vsakogar, je Maribor premagoval njih. In samo njih. Kopra, Mure in Olimpije ni. Iz petih tekem s konkurenti v stisnjeni lestvici ima dve točki.

Pravilno je Camoranesi ocenil, da proti vijoličastim zares igrata, torej napadata in ne čakata na protinapade, le Domžale in Olimpija.

Tisti iz spodnjega dela so pa proti Mariboru tudi tako igrali. Previdno. Samo, da ne bi izgubili. Pravilno je Camoranesi ocenil, da proti vijoličastim zares igrata, torej napadata in ne čakata na protinapade, le Domžale in Olimpija. Prve so premagali v zadnjih sekundah ob treh prejetih golih (4:3). Proti Olimpiji pa naposled trčili ob lastne omejenosti, ki so, ko sta naproti še Mura in Koper, tudi resne, serijske pomanjkljivosti.

Camoranesi je zdaj že dovolj dolgo ne le v Sloveniji, ampak tudi v Ljudskem vrtu, da bi moral bolje oceniti zmožnosti posameznikov za derbi. Vedel je vse, povedal je vse, kar se »mora« pred derbijem. Da favoritov ni, da en poraz Olimpije, niti tak, pred derbijem ne pomeni nič. Vse to je vedel. In že res, da vestno stavi na ekipo, medsebojno pomoč in da ves čas govori o širokem, triindvajsetčlanskem kadru. Ampak ugotovil je lahko, tokrat še bolj kot prvič, ko je bilo nogometa bore malo, da derbi pač ni kot druge tekme. Pa čeprav je prvenstvo maraton in je do konca še ogromno točk.

Derbi lahko bolj kot posledice pušča vprašanja, očitke, spoznanja. In tokraten je.  In bo. Maribor pač ne more igrati proti Olimpiji tako, kot je mlel Celje. Ne gre. In tu se je Camoranesi pošteno uštel. Dino Skender je znal iz svojega izredno premešanega moštva, kjer se znova komaj poznajo po imenih, izvleči precej več. Posameznike, ki so sproti gradili ekipo. Maribor pa je igral ekipa, ki išče, ampak ne najde posameznikov.

2. Pomoči od nikoder, ker so vsi imeli preveč dela

Ko je Rudi Požeg Vancaš v sredo razlagal, da je toliko lažje igrati (spredaj), kadar mrežo ohranijo nedotaknjeno (zadaj), je to bila skrbna, odkrita in pravilna analiza. Ko se je zgodil četrtek, je šlo za neupoštevano osnovo. Maribor je imel težave že, ko ga je Olimpija pritisnila. Imel jih je že proti Taboru, Domžalam, Muri in Kopru. Ampak v tem zmagovitem nizu ni imel tekmeca, ki bi tako vestno napadal. Zdaj ga je dobil. In spet dobil gol. Dva.

Olimpija je od prve minute dalje stiskala in rezala vijoličaste. Rada po sredini, še raje po bokih. In obramba se je počutila utesnjeno, da je moral znova vse reševati Ažbe Jug. Kolikor je pač lahko. Pa v prsa, pa v prečko, pa v kot.

Olimpija je od prve minute dalje stiskala in rezala vijoličaste. Rada po sredini, še raje po bokih. In obramba se je počutila utesnjeno, da je moral znova vse reševati Ažbe Jug..

Pozna se, da sta Žan Kolmanič, ki je odigral sicer solidno, ampak pod nivojem zadnjih tekem, in Felipe Santos, ki ni bil niti blizu oceni solidno, vajena bolj napadalnih nalog. Takšen sistem jima ugaja, dokler je tekmec postavljen v bunker. In čaka. Olimpija pa ni čakala. Ko bi naj bila branilca, sta imela Kolmanič stresen izziv, Santos pa nočno moro.

In ker je bil prepih že na sredini, kjer je Jan Repas zaman skušal na vse možne načine z Aleksom Pihlerjem zapolnjevati kanjone, ki jih je puščal tavajoči Alexandru Cretu, je bil desant na obrambno vrsto krut. Ne samo Đorđeta Ivanovića, ki je zabil, zadel prečko in imel še dve resni situaciji. Ampak tudi on, jasno. Tokrat se ni zlomil Špiro Peričić, ki je pri drugem golu že vidno obupal. Odneslo je Ilijo Martinovića. Pri prvem golu je izpadel kot počasen statist. Ki je popustil, podvomil, se predal prehitro. Imel je težave z vsem in vsemi.

Nikogar ni bilo, ki bi mu na tem mestu bolj izrecno pomagal. Zakaj? Ker je vsak imel preveč dela. Tokrat ekipa preprosto ni imela časa, da bi bila ekipa.

3. Napad brez Jana Mlakarja zelo skop

Mešanović je sam povedal, kar je moral povedati. »Če bi tam zadel, potem verjamem, da bi tekma šla v drugo smer. Zdaj je, kar je.« Ni skrival, da je zapravil najbrž priložnost tekme. In se tudi opravičil navijačem, ko je dobil vprašanje, kako komentira, da nikakor ne morejo premagati Olimpije.

Pa bi Maribor prav tam, v prvem polčasu, lahko načel Olimpijo, kar ji je že rad počel. Ravno ko naj bi zmaji verjeli – bam, dras, gol. Ne tokrat. Podaja Repasa je bila sicer skoraj popolna. Težko boljša. Saj drži, da je Mešanoviću zmanjkalo par metrov za boljšo pozicijo in da je Žiga Frelih kot hobotnica raztegnil roke in strel ubranil.

Ampak drži pa tudi, da so to situacije, ki pač delajo razliko. Ali pa naj bi vsaj jo. Med tistimi, ki dajo in onimi, ki ne. Mešanović je povrhu zapravil priložnost, ki ni prišla zlahka. Ne prej, ne potem. Derbi ni kot druga tekma, kjer se da kmalu vse popraviti. 

Ampak drži pa tudi, da so to situacije, ki pač delajo razliko. Ali pa naj bi vsaj jo. Med tistimi, ki dajo in onimi, ki ne. Mešanović je povrhu zapravil priložnost, ki ni prišla zlahka. Ne prej, ne potem. Derbi ni kot druga tekma, kjer se da kmalu vse popraviti. Da je pa mera polna, je Mešanović dejansko imel še eno konkretno priložnost. Še pred polčasom. Pa je protinapad, ki je deloval resno nevaren, zaključil sam. Čez gol. Kot je pomeril tudi z glavo po še eni akciji, v katero je bilo vloženega (pre)več truda. Iz osemnajstih metrov. Z glavo. Na silo. Nikamor.

Mešanović naj bi bil vseeno še vedno izbira. Moral bi biti, glede na staž, vlogo in mesto, ki jo ima v ekipi, kjer preštevajo, kdo izpolni kvoto tujcev. Camoranesi mu je letos že dajal tudi kapetanski trak. Ni konec sveta, če gre tak strel mimo. Ampak poznalo se je, točno takrat, da Mešanović ni izbira. Je pomanjkanje izbire. Je rezerva. Za Jana Mlakarja v prvi vrsti. Ki, kot se je izkazalo potem, ko je šlo v igro vse napadalnega, kar vijoličasti pač premorejo, sploh nima rezerve. Kot da je edina izbira. Tisti, po katerem se lahko potem začne govoriti o ekipi.

Tokrat namreč krilatica, da vskočijo drugi, niti malo ni prišla do izraza. Marcos Tavares, Rene Mihelič in Andrej Kotnik skupaj niso naredili prav nič omembe vrednega. Vprašanje, ali bi, če bi vstopili še prej. Dejstvo je, da niso.

4. Posamezniki vendarle tvorijo celoto

»So nas onemogočili, da,« je bila Camoranesijeva ugotovitev, kje je zmanjkalo več konkretnosti. Olimpiji je po njegovo uspelo tudi tako, da je Skender določil igralca blizu Mešanoviću. Da ne bi odlagal žog za druge. Kakor je potem uspelo Aljoši Matku, ko je nastavil strel Roku Kronavetru. Kar znova govori o trenerjevi ideji o ekipnem duhu, ki rodi kolektivni uspeh.

Toda na koncu gol doseže en igralec. Ali pa zanj poskrbi nekdo s potezo več. Bolj je Đorđe Ivanović kreiral, streljal, preigraval in mu je sledil Mario Kvesić ali kot sta z asistencama dokazala Mihail Caimacov in Jan Andrejašič, bolj se je gledalo na drugo polovico igrišča. Maribor takega igralca ni imel, kaj šele več njih. Tokrat gotovo ne. Že res, da sta Kronaveter in Tavares najboljša strelca novodobnih derbijev. Toda noben od dvojca ni mogel priti do izraza. Kronaveter se v sistemu 4-3-3 lahko tudi povsem porazgubi, celo za več kot tekmo, kot da več ne ve, ali naj poskusi kar sam v napadu (kar je ob koncu prvega polčasa) ali s krila ali s podajami. Ni ga. Bolje tak sistem leži Požegu Vancašu, ki poskuša odigrati karkoli s komerkoli, ampak na taki tekmi še vedno le za en polčas.

In ko je Camoranesi skušal najti nekoga s potezo več, je Matku zmanjkalo nekaj več kontinuitete, malo bolj korajžna minutaža. Enako velja za Kotnika, ki nikoli ni zares zraven – razen ko se ga krvavo in prepozno potrebuje. In potem je bil tukaj še Mihelič. Pogodba mu poteče januarja.

In ko je Camoranesi skušal najti nekoga s potezo več, je Matku zmanjkalo nekaj več kontinuitete, malo bolj korajžna minutaža. Enako velja za Kotnika, ki nikoli ni zares zraven – razen ko se ga krvavo in prepozno potrebuje. In potem je bil tukaj še Mihelič. Pogodba mu poteče januarja. Vprašanje je, za koga je potem takšna menjava, takšna minutaža, takšna priložnost. Ko Maribor drugam posoja svojo prihodnost in preteklost še ni zares minila, sedanjost pa išče rešitev tu in zdaj. Pri čemer ima s tem še najmanj Mihelič. Na treningih z žogo očitno še vedno pokaže za Camoranesija več kakor drugi. Kar pove ogromno.

Ampak ko je šlo najprej zares in nato za nohte in na koncu oboje hkrati, Maribor ni imel igralca s potezo več. Kljub širokemu kadru. Kar se mu je zgodilo že, ko se je izvlekel proti Kopru. Ali ko se nikakor ni znašel proti Muri. Ko je med posamezniki resno stabilen le –Jug. Vratar. Ko so nekateri utrujeni, tolčejo po tleh, ker sistem in problemi padejo nanje. Kot je Repas. Ko so igralci, ki bi radi rešili, streljali, zabili, pa nimajo teh niti osnov niti nalog niti kvalitet. Kot je Pihler. In taki, ki čakajo, da končno pokažejo na veliki sceni, da si zaslužijo. Zaman. Kot je Blaž Vrhovec. Ampak ni nujno, da bi karkoli prineslo drugačen rezultat. Menjave ga gotovo niso.

5. Za jesenskega prvaka le konkurenti, ne favoriti

Po zadnjem derbiju je bilo v Ljudskem vrtu slabo. Znova. Zelo slabo. Kritike viol so šle (pre)daleč. Ker igra Maribora na derbiju spet ni šla nikamor. Takrat je Maribor morda točko res še bolj potreboval, ker je iz Sežane prinesel poraz z »le« 3:1. Točka še zasilni mir ni mogla zares prinesti. Razpored ga je, ki Mariboru prinaša (zadnjo) Gorico. Tokrat je imel na vrhu dovolj zaloge, da je še vedno na vrhu, kjer se tiščijo štirje klubi v razmaku dveh točk.

Toda forma na derbijih utegne postajati tihi pritisk. Maribor ima težave z Olimpijo. Ne le to, Camoranesi ima očitno težave s Skenderjem, ki ima proti Mariboru zdaj že dve zmagi in remi (prvo zmago ima proti Sergeju Jakiroviću).

Toda forma na derbijih utegne postajati tihi pritisk. Maribor ima težave z Olimpijo. Ne le to, Camoranesi ima očitno težave s Skenderjem, ki ima proti Mariboru zdaj že dve zmagi in remi (prvo zmago ima proti Sergeju Jakiroviću). Če je Camoranesi že pred derbijem razlagal, da ta derbi še ne bo konkretno vplival na prvenstvo, ne glede na razplet, je tako pristavil tudi Skender. Edina razlika bi bila, da bi Olimpija na minus sedem res »tanko piskala« v zadnjih štirih že zimskih krogih. Zdaj ko ni več premorov in ko si tekme tako sledijo, da Olimpija pravi, kako ni pošteno, ker je Celju odpadla tekma v Sežani in da bodo bolj spočiti. Ljubljančani čutijo pritisk. In ni jim težko govoriti, kakšen ta pritisk je, Skender pač rad govori in s prevodom se nič ne izgubi, morda celo obogati.

Camoranesi je tozadevno precej bolj umirjen. Dela na daljši rok. Ne sodi po eni tekmi, ne kritizira igralcev, vsaj ne javno, niti tistih, ki so res imeli slabo tekmo. Doslej je pokazal, da zna biti zmagovalec tajminga. Ampak če bo vrh res tako tesen, potem več ne bodo šle niti točkovno skozi izjave, kot je bila Mešanovića, da »je dobro, dokler zmagujemo na drugih tekmah«. Derbi že tako ali tako ne bo kot druga tekma. Nikoli.

Težava za Maribor je ravno tudi ta, da igra najprej proti zadnji Gorici. In nato gostuje v Kopru ter pričakuje Muro. Preden se pomeri z Aluminijem pred premorom. Za naslov jesenskega prvaka, ki je primarno le ponosna ozimnica, so vijoličasti trenutno le konkurenti. Favoriti pa gotovo ne.