Prebrali smo Tavaresa. No, prebrali smo knjigo Legenda, biografijo Marcosa Tavaresa. Ja, že, knjiga izide danes, mi pa smo že včeraj prebrali Tavaresa »na šus«. Če to sploh seveda gre. Ker »Tave« se ne da prebrat. Zakaj? Zato, ker ga je Ronaldinho naučil, kako poskrbiš, da te ne bodo nikdar prečitali, lahko pa ti čitaš druge. In zabijaš.

Ja, tisti Ronaldinho. Ki je v Porto Alegreju prišel na Tavaresov sedemnajsti rojstni dan. Ko je Tava že in še nosil tisti edinstveni rumeni dres seleçãa, brazilske reprezentance. Pa modrobelo majico Gremia. Preden je, ko se je zgodila usoda, odšel v – Malezijo. Tja, kjer je nogomet le še služba. In nato na Ciper, kjer bi nogomet lahko bil kaj več. In potem v Gradec. Na letališče. Kjer ga je čakal – Zlatko Zahović. In ga odpeljal na priprave v Poreč.

Uvod pripada – Zlatku Zahoviću

Vsi so vedeli, sam pa najbolje, da ima preveč kil. In sploh ne bi smel biti v vijoličastem. Je imel še dolgo pogodbo v Maleziji. On pa je brcal. S par kilami preveč. Kar ga, kot prizna v knjigi, redno spremlja. Še ženi je obljubil nekaj povezano s kilami. Za po karieri.

“Gledala sva športnika, ki je bil zelo daleč od svoje vrhunske forme. Gledala sva človeka, ki ni bil v najboljšem obdobju svojega življenja. Ampak videla sva igralca, ki ima nekaj posebnega, ki ima nekaj več,” kakor na samem začetku spiše – Zlatko Zahović. Z njim sta imela res poseben odnos, Tavares pokaže, kakšen je nogometni posel in kakšna so pogajanja z Zahovićem. Dovolj je bil okrog, da je nogomet seveda igra, a je tudi posel. Ampak on to naredi… Kot da bi plesal – sambo.

To je fant, ki je izkusil dovolj življenja za misel: “Vedno je možno uresničiti sanje. Ni važno, od kod prihajaš. Če trdo delaš, lahko dosežeš vse, kar si želiš.” Ta fant, ki je postal mož, kapetan, rekorder, Legenda, je Marcos Tavares. In to je njegova 320 strani dolga knjiga, kjer še tisti, ki smo videli dosti njegovih golov in ga večkrat intervjuvali, izvemo ogromno novega. Spoznamo vsaj eno polovico. Kot jo je spoznal on.

1. Tavaresovo otroštvo je bilo težko

Zlasti prvi del knjige, ki obsega približno točno polovico in opisuje odraščanje v dinamičnem Porto Alegreju, ki je dovolj velik, da je gostil tekme obeh svetovnih prvenstev v Braziliji (1950, 2014), tako njegovo kot njegove družine, prinaša Tavaresa, o katerem še tisti, ki o njem vemo precej, vemo bolj malo. Morda je prav to najbolj močen in tudi najboljše spisan del knjige, ki ga je spisala Janja Vidmar, pomoč pa je imela pri prevodih Nine Petelinšek Muñoz (Boštjan Narat je spisal nogometni mariborski del).

O tem, kako je odraščati z dvema bratoma, kako je oče rekel, da bo najmlajši, torej Marcos, fuzbaler, kako sta se starša razšla, kako so bili večkrat lačni kot siti, kako se je mučil v šoli z materinščino, kako ga je zbil avto, kako se je v šoli naučil odnosov, kaj je počel že pri enajstih… Ni kaj, Tavares je bil res zvit dečko. Kot kobra, po onem golu “svojemu” Apoelu na Cipru.

2. Vedno je imel težave s težo

Če je tista, koliko je zares star, že skoraj ponarodela, pri čemer v knjigi to pove vsaj dvakrat, kot tudi to, koliko je zares star, so za Tavaresa bolj večna tema njegovi kilogrami. Nekdaj je kot otrok, ki je od nekdaj imel rad tudi slaščice, s fanti so kar po soseski nabirali sestavine in pekli, čakal na nedeljo, da bo končno na mizi kokakola, nato pa imel vse in še več, kar si je lahko privoščil.

Najboljši del knjige o uspehih pri Mariboru je nemara celo člen pogodbe, koliko ga je stal vsak presežni kilogram. Po pogodbi. Ja, v evrih. In da je bila tarifa, ko je Maribor igral evropske tekme, še višja. Dvakrat. Beseda churracco, brazilski žar, je pa tolikokrat napisana, da se bodo ljubiteljem žara cedile sline.

3. Nogometne veščine in vrline

Včasih se nekatere zgodbe zdijo neverjetne. Kako je to bilo možno? Da si je denimo sposojal kopačke. Številka noge? “Tako kot imaš ti,” se je zlagal. In potem prevelike natlačil s papirjem, premajhnim pa jemal ven vložke. Samo da bi brcal. Fantek, ki je za žogo skočil pred avto. Fant, ki je znal preigravati in zabijati gole. Predvsem to. To ni toliko knjiga o Marcosu nogometašu, bolj je o Marcosu celotnem človeku. Ampak nogometni del kaže, kako razmišlja o nogometu.

Predvsem nauki o driblanju so nekaj, kar se splača prebrat. In kaže, zakaj je takega preigravanja vedno manj. Sploh pri nas. Tudi samokritičen je, družil in igral je z velikimi imeni in se od njih naučil marsikaj. Največ, se zdi, prav od Ronaldinha, ki ga je spoznal bolj po naključju. Pestrem naključju. Obenem pa se je držal misli, naj vse ostane v slačilnici, čeprav pove, ne pa imenuje, soigralca pri Mariboru, ki je bojda tolkel po njegovi sliki. Opisan je tudi odnos z navijači, ne skriva, da so dres slekli tudi njemu, ko ni šlo. In kaže na spoštljiv odnos oziroma razumevanje. Tudi trdega, direktnega mariborskega načina.

4. Težji, neslavni, mamljivi trenutki

Kako je bilo možno, da je nekdo, ki je igral za brazilsko mlado reprezentanco, sploh prišel v – Maribor? In da ni igral za največje svetovne klube? Tavares prizna kar sam. Nič skrivnostnega ni. Sam je večkrat znal (iz)povedat, da je pač preveč – žural. Že iz fotografij, ki kažejo fanta, ki je prehitro odrastel, tako hitro, da je moral oče po tekmah kazati drugih očetom rojstni list, ko so želeli razveljaviti tekme, kjer je zabijal »prestari« fant, je razvidno, da je želel življenje zajemati na polno. In ga tudi je.

Morda najbolj ikoničen del knjige je, ko piše, kako je bil razpet med tem, da bi živel pošteno življenje in hkrati žural. Ker žural vsekakor je. Na polno. Mulci z denarjem in hladilnikom, polnim piva. Ter puncami. Tavaresa bi lahko tudi zaneslo. Še bolj. In tudi kasneje, prizna tudi, da mu je v poslu spodletelo. Ja, hostel. Ja, tapas bar. Ja, kriptovalute. Vse tisto, kar se po mestu šušlja, je omenjeno. Ničesar ne skriva, ampak obenem je to spisano tako, da je to pač del njega. A ga nikdar ni preveč zaneslo, ker…

5. Leticia je zvezda knjige

Seveda je to knjiga o Marcosu Tavaresu. Je. In kot je rekel sam na predstavitvi: obstajata dva Marcosa, en pred NK Maribor in en po NK Maribor. Toda v knjigi je ločnica še bolj jasno razvidna. Žena Leticia je tista, ki ga je prizemljila. Z njo je nastala ločnica. Ne v trenutku, to je bil proces. Ki je prinesel izzive, ampak predvsem tudi srečo, naraščaj in stabilnost.

Lažje je dalal gole kot osvojil starejšo dekle, ki je že bila mlada mamica. Knjiga pokaže, da je garal zanjo, ona pa mu je dala tudi drugo priložnost. Prigode, kako sta se želela poročiti, so krasno spisane, smešne, romantične, ljubeče. In pokažejo, kje in kako je Marcos Tavares postal kapetan, legenda, predvsem tudi srečo, naraščaj in stabilnost.

Lažje je dajal gole kot osvojil starejše dekle, ki je že bilo mlada mamica. Knjiga pokaže, da je garal zanjo, ona pa mu je dala tudi drugo priložnost. Prigode, kako sta se želela poročiti, so krasno spisane, smešne, romantične, ljubeče. In pokažejo, kje in kako je Marcos Tavares postal kapetan, legenda, predvsem pa mož, oče, ljudina.