Leto 2024 v zgodovini NK Maribor ne bo zapisano z zlatimi črkami. Kvečjemu s srebrnimi, čeprav se drugih mest v Ljudskem vrtu seveda (že dolgo) ne slavi. Bo pa to leto, zapisano s krepkimi črkami. Debelimi in velikimi. Leto, ko se je še precej več zgodilo ob igrišču kot na njem.

DNK? Leto, ko se nostalgija ni več obnesla

Leto, ki se je začelo še z upanjem, da bo šlo, kot je šlo vedno doslej. Z DNK-jem. Tega več ni. Ne Marka Šulerja, ki je poosebljal te tri črke. Niti Anteja Šimundže, ki je bil dejansko del tega, o čemer se je ponavljalo in upajoče gledalo nazaj, medtem ko je nogomet šel naprej. Leto 2024 je bilo leto, ko se je v klubu spremenilo ogromno, ne pa še čisto vse. Skoraj vse? Blizu. Leto, po katerem je NK Maribor nekaj drugega, kar je bil. Ja, vse od leta 1960 in ustanovitve.

Leto, ko je klub spremenil poslovanje in (posredno) pristal v tujih rokah. Ne društvo, to ne, ker to pri nas ne gre. Je pa Maribor zdaj precej, precej bližje Celju in Olimpiji kot, no, Mariboru. Leto, ki ni prineslo naslova ne Evrope, je pa prineslo Acuna Ilicalija in njegove ljudi. Ter ohranilo tiste, ki so potrebovali nekoga novega. Nekoga z denarjem. Da bi Maribor bil konkurenčen. Ne, ker bi preveč zaostajal, to ne. Ampak da bi vsaj dohajal. Zgledno in na nivoju. Ko so seštevali točke v 2024, torej koledarsko, kar sicer v nogometu ne prinese nič, je bil Maribor na vrhu. Ne pa tam, kjer je najbolj štelo. Blizu je bil, to vsekakor, toda Maribor ni več klub, kjer bi »blizu« bilo dovolj.

10. Zimski prestopni rok: Barišič desetka? Ja, tipa RPV

Če za začetek, sploh za boljšo predstavo, zavrtimo slabo leto dni nazaj, je kadroval seveda še Marko Šuler. Iz Kopra je pripeljal Maksa Barišiča, mu nadel desetko, ki jo je, spomnimo, podobno nosil Rudi Požeg Vancaš, toda kmalu se je izkazalo, da kljub vrnitvi na igrišča Barišič pač ni več igralec, kakršen je bil pred poškodbo. Bolje se je obnesel Pijus Šyrvis, litovski branilec, ki ne izstopa, a je precej konstanten. Podobno je obveljalo tudi za Žigo Repasa, ki se je pridružil bratu, a oba nimata tistega, kar najbrž Maribor na sredini krvavo potrebuje, branilca Lana Vidmarja, ki je začel neverjetno, a nato tudi obtičal, in pogojno za Ettiena Beugreja, ki je obetal več.

Manj uspešno je bilo za Redwana Bourlesa, ki je imel redke prebliske, že poleti pa kar sam šel potem v Domžale. Odšel je tudi branilec Max Watson, klub pa je po kratkih epizodi najbrž že pozabil na Xhuliana Skuko in Enrica Castra. Ja, zelo dinamično je bilo.

Prenova spletne strani

NK Maribor je po dolgih letih prenovil tudi svojo spletno stran, ki je zdaj mnogo bolj prilagojena tudi mobilnim napravam. Spremembe so vidne tudi pri socialnih omrežjih, zlasti pri izvedbi, ki je na (še) višjem nivoju. NK Maribor je sicer znova (p)ostal najbolj prepoznavna športna blagovna znamka na konferenci Sporto.

9. Belovič podrl rekord »Pekija« Stojanovića

Nekaj gre seveda na račun pravila, ki določa »mladost« v prvi enajsterici, nekaj pa tudi na račun preboja in talenta. Najprej je v 9. krogu vstopil Žan Meško, nato v 18. krogu še Nik Belovič. Oba sta letnik 2007, torej šestnajsletnika, pri čemer je Belovič dokončno podrl zdaj že kar zrel rekord Petra Stojanovića, ki je bil star 16 let, 5 mesecev in 18 dni, ko je 25. marca 2012 debitiral za Maribor proti Celju. Belovič je bil 20 dni mlajši, ko je vstopil ob koncu tekme z Nafto in zamenjal Hilala Soudanija. Med mladim je dva nastopa vpisal že Enrik Osterc (letnik 2007), letnik 2006 pa sta Niko Grlić (17 tekem) in Karol Borys (14 tekem). Je pa res, da je imel Maribor celo drugo najstarejšo postavo v ligi (25.8 let).

8. Brez poraza na igrišču v prvem delu leta

Maribor v drugi polovici sezone 2023/24 na igrišču ni izgubil niti ene tekme. Za lovljenje Celja to ni bilo dovolj, saj je bil že jeseni zaostanek prevelik, ki ga je nabral večinoma Damir Krznar, ki je nato odšel v Celje in ga pripeljal do naslova. Edino tekmo, ki jo je izgubil, je Maribor izgubil po odločitvi disciplinske komisije in vodstva tekmovanja. Čeprav so vijoličasti vodili z 0:2 v Murski Soboti, se je po »topovskem udaru« tekma prekinila in registrirala s 3:0 za Muro. Vijoličasti so do konca lanske sezone le petkrat remizirali, je pa res, da stežka povežejo serijo zmag. V letošnji sezoni največ štiri (od 7. do 11. kroga), pa še tedaj je vmes prišel poraz s Celjem v zaostali tekmi 2. kroga. Skelele so zlasti tekme v gosteh, Maribor je bil v lanski sezoni šele sedma (!) ekipa po točkah na gostovanjih.

7. Topovski udar

Vprašanje, ki ne bo imelo odgovora. Pa ne le eno vprašanje. Več njih. Ko je v drugem polčasu 21. kroga odjeknil topovski udar na Fazaneriji, se je sezona Maribora prelomila. Že v drugem krogu obetavne pomladi. Ob suverenem vodstvu 0:2. Vse je zgledalo, da gre prav. Potem je šlo pa toliko narobe. Topovski udar ni toliko zarezal v sam rezultat, čeprav bi tri točke prišle prav, ne bi pa naredile nujne razlike do Celja.

Predvsem je pokazal, da v slovenskem nogometu marsikaj še zdaleč ni tako urejeno, kot bi najbolj uspešno leto v zgodovini lahko pokazalo. Ne pri klubu, ne pri zvezi, še pri varovanju in policiji ne. Epilog? Športni je prišel, ne sicer tako hitro, Maribor je kar dve tekmi še lahko igral pred gledalci. Ampak prišel je le športni, ne pa tudi širši. Dogajanje je komentiral celo premier! In zdaj, slabo leto kasneje? Je pirotehnike manj? Je kazen zalegla? So odnosi boljši? Odgovor se ponuja sam.

6. Dolga, naporna, na koncu neuspešna borba za Evropo

Maribor je naposled kot drugouvrščena ekipa prvenstva prevzel mesto Rogaške kot pokalnega zmagovalca, ki ni imela pravice nastopa v Evropi zaradi licenčnih težav. In tako namesto v drugi krog kvalifikacij za konferenčno ligo šel v prvi krog kvalifikacij za ligo Evropa, kjer je bil bolgarski Plovdiv na koncu boljši (2:1 poraz v Bolgariji, 2:2 v Ljudskem vrtu). Za uvrstitev v konfernčno ligo bi morali vijoličasti izločiti tri tekmece. Prišli so do tretjega, po izločitvi romunske UNI Craiove (4:3) in Vojvodine po enajstmetrovkah, švedski Djurgarden pa je bil na zadnji stopnički previsoka ovira.

Nič kritičnega ali pretirano bolečega. (Pre)dolge so bile kvalifikacije, tekmeci raznoliki in res ranljivi le pod Kalvarijo, ekipa vse bolj tanka in predvidljiva, Šimundža je vmes to poudaril kar sam. Bolj je skelelo, da sta se v konferenčno ligo uvrstila tako Celje kot Olimpija. Ne (»samo«) iz pregovorne faušije, ampak zato, ker se je videla razlika. In poznala.

5. Slovo Marka Šulerja: tiho, (pre)pozno, a zgovorno

Na koncu je Marko Šuler odšel zelo potihoma. Skoraj skozi zadnja vrata. Z enim res skromnim odstavkom. Še s sliko ne. Korošec je v Ljduski vrt prišel pozimi 2014, kjer je zaključil kariero s štirimi zelo uspešnimi sezonami, nato pa leta 2021 v dokaj turbulentnih okoliščinah čez noč zamenjal Oliverja Bogatinova kot športnega direktorja. Veliko je govoril zlasti o DNK-ju kluba, a osvojil le en državni naslov (2021/22), pa še to s trenerjem Radovanom Karanovićem, ki je bil dolgo začasen, ko je postal »trajen«, pa je šlo marsikaj zelo narobe. Zgodovinsko narobe.

Šuler je več govoril kot storil. Zanašal se je na igralske izkušnje, kar ni bilo napačno, težava je, da je verjel v Maribor, ki bo imel DNK pač zato, ker ga je itak imel. Nak. Šuler je premalo vedel o tem, kje je Maribor že bil. Ne vedno na vrhu. Konstantno ponavljanje, da si je »Maribor lahko nekaj/nekoga privoščil, česar si v normalnih okoliščinah ne bi mogel«, je najboljši primer in dokaz. Ker ni bil kompliment. Nikomur.

4. Zelo konkreten finiš prestopnega roka

Zaključek prestopnega roka je bil takšen, da bi v tujini pred stadionom stale kamere. Noč in dan. Ja, toliko se je dogajalo. In ne le dogajalo. Zgodilo. V petek, 6. septembra, se je debelo gledalo. Prihajajo: Sheyi Ojo, 27-letni nekdanji up Liverpoola, za katerega je krilni napadalec zbral 13 nastopov, Benjamin Tetteh, 27-letni napadalec, ki je pustil pečat pri praški Sparti in je ganski reprezentant, Andre Sousa, 26-letni portugalski levi bočni branilec s 45 nastopi v prvi in 75 nastopi v drugi portugalski ligi. Potem je prišla sobota. Vrača se: branilec Luka Krajnc. Domač poba, ki je dal skozi vse selekcije, a odšel za lepo odškodnino kot velik talent. Pri 29. letih se je vrnil v pravih letih.

Na zadnji dan že tako podaljšanega prestopnega roka pa je prišla še peta doza:. György Komaromi, 22-letni krilni napadalec, ki je za Puskas Akademio v prvi madžarski ligi zbral točno 100 nastopov in zabil 17 golov. Imena, ki so že ob preletu pokazala, da je konec z ugibanji, poskusi in tveganji. Je pa res, da so bile okrepitve zelo različno »vplivne«. Komaromi je sprva pod Šimundžo kazal ogromno, potem pa pod Cesarjem ugasnil, Ojo ima ogromno, ampak še ne sistema, ki bi mu nudil kaj več od »levega beka«, Tetteh pa je dolgo potreboval za tekmovalne obrate, toda ob koncu bil že vidna in nujna razlika. Še najbolj konstanten? Luka Krajnc, ki pa tudi ni bil čisto brez napak, sploh tista v Celju je bila zelo boleča.

3. Prihod Boštjana Cesarja: iskanje vizije v imenu kompromisov

Imenovanje Boštjana Cesarja za novega trenerja je bilo vsaj tako nepričakovano kot odhod Anteja Šimundže. Vsaj, če ne še bolj. Tudi, ko gre za odmevnost. Od samega izbora, ki je vključeval tudi Aleksandra Čeferina, pogovori pa so potekali z Ilicalijem v Turčiji, prek tajminga, ko je Cesar zapustil mesto pomočnika Matjaža Keka ob ključnem oktobrskem ciklusu lige narodov za slovensko reprezentanco, pa do dejstva, da je pač Ljubljančan, ki je, ja, igral za Olimpijo.

Obenem pa 42-letni Cesar še nikdar ni vodil nobenega kluba, preden je postal Kekov pomočnik leta 2022 je kratko vodil U-18 in U-19 reprezentanci. Po prevzemu hujših zdrsov sicer ni imel, ampak hkrati tudi ni imel vidnejšega vpliva ali naredil razlike. Trpel je hudo v pokalu pri nižjeligašu Preddvoru, se reševal pri Muri in proti Bravu, vzel sicer točko pri Olimpiji, ki bi lahko postala zmaga, najslabša tekma pa je bila gotovo tista pri Primorju ob gladkem porazu z 2:0. Čaka ga še zelo veliko dela, se pa predvsem vidi, da njegova vizija ni skladna s tem, kaj ima na razpolago. Še. Ob sebi ima zagnano ekipo reprezentančnih soborcev z ne veliko izkušnjami in kilometrine v tej vlogi. Ampak ima pa podporo tistih, ki so ga pripeljali.

2. Odhod Anteja Šimundže: simbolični konec epske ere

Seveda je bil odhod Anteja Šimundže povezan s prihodom turških lastnikov, kar smo dali na vrh. Turki so si želeli postaviti svojega človeka, kar je povsem normalno. In tako je bilo, po sprva šumu v komunikaciji, tudi kasneje povedano. Tako od Šimundže kot Ilicalija. Spoštljivo? Da, dokaj. Razhod je bil profesionalen in pričakovan.

Ni bilo sicer ob koncu Šimundžine druge ere videti, da se je »le še čakalo na kiks«. Že zato ne, ker je že prej imel zdrse, ko so tekme res, res štele. Nikdar prehudo ali odmevno, a vendar. Pa naj gre že lansko jesen v pokalu z Radomljami, ko je bil izpad še pometen pod preprogo, ali pa kar trije porazi s Celjem na zadnjih štirih tekmah. Prav Celje ga je na koncu tudi odneslo, ko je Maribor deloval preveč anemično in premalo agresivno, kaj šele ambiciozno. Šimundža je najbrž, ko gre za dogajanje na igrišču, najbolj(e) poosebljal in predstavljal Maribor. In odšel z dvignjeno glavo. In naklonjenim transparentom viol. Za čase, ko je DNK dejansko bil, živel, uspeval. Na vrnitev se bo najbrž sčasoma gledalo kot na potezo, ki je želela vrniti nekaj, česar se vrniti ni več dalo.

1. Prihod Acuna Ilicalija: nikoli več ne bo, kot je nekdaj bilo

Zagotovo najbolj prelomna vest in poteza v 2024. Več njih, ampak simbolizirana pa v njem. Acun Ilicali je zdaj nekaj, česar ta klub ni imel. Nikdar. Ne v slabih ne v dobrih časih. Enega človeka, ki bi bil na vrhu. Maribor nikdar ni bil zares piramida. Ne takšna. Zdaj je. Na način, ki je čisto vsakdanji in običajen že leta marsikje. Kjer so klubi podjetja. Kjer so podjetja v klubih. Acun Ilicali ni enačaj za NK Maribor, ker to itak ne gre. Ne da se, takšna je zakonodaja, takšna je navada. Je pa nekaj, česar nihče ni bil na tak način. Šef. Ki da denar. In pride na veliko. Spoštljivo, preudarno, a po svoje.

Že pozimi se je namigovalo, da naj bi Acun Ilicali prišel v Maribor, kar je tudi sam kmalu potrdil, toda v klub niso prišli čez noč, temveč postopoma. Pravzaprav so vstopali celo leto, od uvodnega sestanka februarja s Čeferinom, pa do prve potrditve maja, ko je spregovoril za Sportklub. Še isti mesec je nato prišel tudi na derbi, Ljudskega vrta pa ni obiskal prvič, saj je bil tukaj že leta 1997, ko je kot novinar sledil gostovanju Bešiktaša. Na delo je potem poslal Cema Basgula, ki je poročal Tanu Keslerju. Vse bolj je postajalo jasno, da se bo Marko Šuler umaknil, najprej v ozadje, nato pa popolnoma. Prav tako Šimundža in celo Kesler v notranji reorganizaciji, ki kaže, da 55-letni turški poslovnež, ki je obogatel v medijih, bogastvo pa vlaga v svojo največjo ljubezen – nogomet, pač ni predvidljiv. Takšen je bil zlasti, ko je konec oktobra stopil pred medije na tiskovni konferenci, ki ni bila na fotelju, temveč na sedežih v klasični maniri. Ilicali deluje po svoje, medije izvrstno pozna. »Nisem najbogatejši lastnik na svetu, a sem lahko najbolj nor,« je izjava, ki je podpisala njegov obisk.

Kaj pa poslovni del? In spremembe? Tam je trajalo dlje, ampak le na papirju, saj je Ilicali že začel vlagati v klub – zlasti pri okrepitvah. Na skupščini kluba 15. novembra pa so še uradno vstopili v klub, ne sicer v športno društvo, kar po zakonodaji ni možno, so pa prevzeli 74-odstotni delež v podjetju ŠPC Ljudski vrt, d.o.o., ki je sicer obstajalo že od leta 1999 in skrbelo za gostinsko ponudbo. Uprava podjetja bo štiričlanska, tri bo imenoval Acun Medya. Direktor podjetja je sicer še naprej Bojan Ban, je pa dobil družbo, saj je imenovan še Sayan Kerim, ki je del Ilicalijevega podjetja že dve leti.

Maribor je v letu 2024 spoznal nekaj, kar bi lahko/moral že prej. Da tako ni šlo več. Še podpredsednik kluba Matjaž Kirbiš je javno priznal. Da je manjkalo precej. Štiri milijone evrov, če pri trenutni porabi vijoličasti ne prodajo igralcev ali zaslužijo v Evropi. Denar, ki je potem prišel. Vprašanje pa je jasno: za kakšno ceno?

Pogled v 2025

Maribor bo s pripravami začel 2. januarja, od 11. do 25. januarja pa je predviden osrednji del priprav v Turčiji. Vijoličaste čaka v prvenstvu, ki se je letos ustavilo točno na polovici, začel znova doma z Domžalami (1. februarja), sledi že nato 8. februarja štajerski derbi v Celju, 15. februarja bo v Ljudskem vrtu gostoval Bravo, zadnji februarski tekmec pa bo Mura prav tako pod Kalvarijo. Do edinega reprezentančnega premora v drugi polovici marca bo odigranih kar osem krogov, vključno z derbijem, ko 8. marca pride v 24. krogu v Ljudski vrt Olimpija ter pokalom, ki je predviden 5. marca, ko vijoličasti v osmini finala gostijo Aluminij.