Najprej je poljski selektor rekel, da sploh ne ve, s kom bodo igrali v svojih Katovicah v polfinalu. Češ, ono, kot da niti ni pomembno. Vredu. Nato je še dodal, da bolje, kakor so igrali v četrtfinalu, niti ne rabijo. Eh, kje pa. Ker da so, resda svetovni prvaki, že tako ali tako dobri. In potem, tik pred tekmo, so v Katovicah zavtrteli še napačno himno. Ter, ker pač, zakaj pa ne, še tisto pohitreno verzijo Zdravljice. Ko težko poješ zraven. In ki gre dvakrat skozi, ne tako, kot smo vajeni na športnih prireditvah.

E. Potem se zgodi – tole.

Pripravljeno za slavje

Vse je bilo nekaj kakor pripravljeno, da se bo Poljska prebila v finale. In vrnila Slovencem, ki so jih premagali leta 2019 v Stožicah prav tako v polfinalu. In dobili so, samozavestni Poljaki, prvi niz. In potem je prišla Slovenija. Bolj kot je bilo izenačeno, bolj kot je bilo napeto, bolj kot bi naj šlo v smeri domačih… Bolj je Slovenija nekaj kakor uživala. Vse tiste set žoge. Vse tiste menjave. Vsi tisti servisi slovenskih odbojkarjev. V mrežo. V avt. Komaj čez. Kakor da ne bo.

Ampak ta tekma ni bila samo za odbojkarske poznavalce in sladokusce. Ta tekma je bila za vse. In hkrati za nikogar. Ker četrti niz je trajal 56 minut. V tretjem je Slovenija povedla, poljski selektor je cel niz in rezerve vrgel pod avtobus. Češ. Naj si taglavni spočijejo in potem zmeljejo. Ker da bi Slovenija na evropskih prvenstvih še četrtič premagala Poljsko? In tokrat še doma?

56 minut norosti

Odpade. Zadnji niz vseh zadnjih nizov je trajal 56 minut. Niz, ki ukine peti niz. Niz, po katerem bi bilo nemara jasno, kdo bo zmagovalec. Niz, ko smo vsi ljubitelji poštenosti v športu, ki da jo nosijo »challengi«, obupali. En pregled je bil daljši od drugega. Posnetki… Ne ravno najbolj jasni, ampak za sodnike in ekipe bolj ali manj nedvoumni.

Slovenija je odigrala tekmo, kakor te generacije znajo odigrati. Ko si pri domačinu, ki ima pripravljeno prav vse. Za zmago. Potem pa pridejo Slovenci in na eni točki, ko bi marsikdo pokleknil, zlomijo vse. Saj ste videli, ne, kako je dvorana posedla. Ja. Posedla. Stale so starejše gope in navijale, podaje je štela le še peščica. Ampak Poljaki so se za veliki finiš vrnili. Ker so se morali, kot da nimajo izbire.

Ko prvič zmagaš

In bila je tekma, v kateri smo že skoraj obupali. Ker ko zmagaš prvič, skočiš iz kavča, objameš najbližje. Ampak ne zmagaš. No, saj ne zmagaš ti, zmaga reprezentanca. Ampak imaš občutek, da si pa zmagal s tistimi, ki so gledali skupaj s tabo. Samo, e, nisi. Ker challenge. Pa dotik mreže. In naprej. Spet na menjave. Slovenski servisi niso bili močni kot poljski, ampak Poljaki niso zmogli take igre več kot Slovenci. In takrat bi tistega, ki si je izmislil »na dve razlike«, resno zagrabil in vprašal po pameti. To niso tekme za infarkte. To so tekme za kardiološke simpozije. Ker nato je Slovenija zmagala še drugič. Samo ni. Ne. Ni bilo dotika. Šla čez.

Pa so se slovenski fantje vrnili. Še. Še. Še. Generacija, ki ne da ima zmagovalno miselnost, ampak lahko ima turnejo z motivacijskimi govori. In živi magari od tega. Jekleni živci, neverjetna volja in ultimativna vera, da bo šlo. In je. Deseta zaključna žoga. Tonček Štern. Pa se je gledalo še v tretje. Seveda se je.

Tretji finale, naj bo srečen

In kaj se je videlo? Zasluženo slavje. Saj ko se zmaga tretjič, ni več enako. Ni. Trajalo bo, da se bodo naši možgani navadili na dopaminsko in adrenalinsko reakcijo. Ker reagiramo tako naravno, da ne rečem živalsko. Skočimo. V tretje, ko je zmaga res prišla, je bil občutek toplega zmagoslavja. Za tretji finale zadnjih štirih evropskih prvenstev. Za to noro reprezentanco. Ki je dvakrat doslej v finalu klonila. Kdo ve, morda pa…