Slovenska namiznoteniška ekipa igralcev s Parkinsonovo boleznijo se je ob podpori društva Trepetlika prvič doslej udeležila svetovnega prvenstva, ki je minuli teden potekalo v Berlinu. Reprezentanca pod vodstvom nekdanjega namiznoteniškega igralca Gregorja Komaca se je iz nemške prestolnice vrnila s kar štirimi medaljami, od tega z eno zlato. Naslov svetovnega prvaka in s tem najžlahtnejše odličje je med posamezniki v razredu 2 osvojil Borut Volk, v istem razredu je bila srebrna Biserka Muršec. V razredu 1 je bronasto odličje osvojil Vinko Kurent, sicer tudi idejni vodja reprezentance bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, Danica Kocbek in Borut Volk pa sta se bronaste medalje veselila še med mešanimi dvojicami.

Gregor Komac: Kapo dol vsem tekmovalcem

Trener Gregor Komac nam je povedal, da se je slovenska ekipa na tekmovanje v Berlin odpravila brez vseh pričakovanj. »Nismo vedeli, kakšna je situacija, nismo poznali ne nasprotnikov ne sistema. Nihče od naših tekmovalcev ni nikoli nastopal na kakšnem tekmovanju, kaj šele na svetovnem prvenstvu. To, kar se je v teh treh, štirih dneh zgodilo, je nekaj neverjetnega. Uspeli smo osvojiti štiri medalje, hkrati pa imamo tudi svetovnega prvaka. Kapo dol vseh tekmovalcem, da so to uspeli narediti. Na njih sem zelo ponosen in vesel zanje. Od danes naprej smo že štartali z novim ciljem za naslednje svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Hrvaškem. Tudi tja gremo znova po medalje.«

Od danes naprej smo že štartali z novim ciljem za naslednje svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto na Hrvaškem. Tudi tja gremo znova po medalje.

Ob tem se po besedah Gregorja Komaca dogovarjajo, da bi kakšen teden pred naslednjim svetovnim prvenstvom pri nas organizirali Slovenia open v namiznem tenisu za igralce s Parkinsonovo boleznijo: »Na ta način bi verjetno večina držav, ki bi se udeležila svetovnega prvenstva, igrala tudi pri nas.« V konkurenci okoli 200 igralcev iz 21 držav sta Slovenijo ob Kurentu, Volku, Muršecovi in Kocbekovi zastopala še Mirko Kozar in Jože Šprohar.

V Mariboru so pred dvema letoma začeli z igranjem namiznega tenisa kot terapije za upočasnjevanje napredovanja Parkinsonove bolezni

PingPongParkinson vadba je postala v zadnjih nekaj letih po svetu in tudi pri nas pravi hit. Pred dvema letoma so v Mariboru Parkinsonovi bolniki, člani društva Trepetlika, na pobudo mag. Vinka Kurenta in s trenerjem Gregorjem Komcem (nekdanjim državnim prvakom) začeli z igranjem namiznega tenisa kot nefarmakološke terapije za upočasnjevanje napredovanja Parkinsonove bolezni. Do danes se je vadbi pridružilo 26 bolnikov, kar predstavlja tudi v svetu eno največjih vadbenih skupin. Ob svetovnih prvenstvih je poleg tekmovanja najbolj želena aktivnost druženje bolnikov in izmenjava njihovih izkušenj o terapevtski vadbi, ki jo prakticirajo.

Do danes se je vadbi pridružilo 26 bolnikov, kar predstavlja tudi v svetu eno največjih vadbenih skupin.

Tudi znanstvene raziskave ugotavljajo primernost namiznega tenisa kot terapevtske vadbe za osebe s to boleznijo. V ZDA, na Japonskem in Kitajskem, pa tudi v nekaterih evropskih državah, kot so Nemčija, Danska in Švedska, bolniki že nekaj let igrajo namizni tenis kot terapevtsko vadbo za zmanjšanje tremorja ter izboljšanje hoje in motoričnih funkcij. Izsledki znanstvenikov so spodbudili Mednarodno namiznoteniško zvezo (ITTF), da se je s programom “TT4Health” pridružila ameriški organizaciji PingPongParkinson in leta 2019 v New Yorku pripravila prvo SP v namiznem tenisu za bolnike s Parkinsonovo boleznijo, ki se ga je udeležilo 140 igralcev iz desetih držav. Slovenci se tekmovanja sicer niso udeležili, je pa to Kurenta prepričalo, da se je lotil organizacije skupinske vadbe. Novost se je hitro prijela, skupina pa zdaj šteje 26 članov, ki vadijo dvakrat tedensko po dve uri.

Na državnem prvenstvu v Mariboru so se najbolj izkazali Štajerci

Med 6-člansko slovensko ekipo, ki je v Berlinu nastopila v oblačilih slovenske reprezentance, je bil tudi Mirko Kozar iz občine Cerkvenjak v Slovenskih goricah. Povedal na nam je, da je za Parkinsonovo boleznijo zbolel pred sedmimi leti. Že pred tem je bil ves čas aktiven športnik, predvsem v malem nogometu, med drugim pa tudi predsednik Športne zveze Cerkvenjak. »V Berlinu smo nastopili v ženski in moški konkurenci, v dvojicah in mešanih dvojicah. Na svetovno prvenstvo smo se uvrstili preko državnega prvenstva v namiznem tenisu, ki je potekalo v Mariboru pod častnim pokroviteljstvom predsednika Boruta Pahorja. V slovenskem merilu je v društvu Trepetlika včlanjenih približno 1000 članov. Vsi so imeli možnost sodelovanja, na koncu smo se najbolj izkazali Štajerci, ki smo tudi odpotovali v Berlin.«

Na slovesnem odprtju je tekmovalce ob prihodu v dvorano s slovensko zastavo pričakal veleposlanik Franc But.

Kozar nam še pove, da so pred odhodom na svetovno prvenstvo treningi ekipe pod vodstvom Gregorja Komaca potekali takorekoč vsak dan. »Na pot smo odšli 8. septembra ob tretji uri zjutraj. Najprej s kombijem do Gradca, od tam z letalom do Frankfurta in nato do Berlina, kjer nas je okoli 12.00 ure pričakal Vinko Kurent, vodja reprezentance, ki je na prizorišče svetovnega prvenstva kot predstavnik Slovenije odšel že nekoliko prej. Z letališča smo se nato z vlakom pripeljali do hotela, nato pa odšli na otvoritveno slovesnost, ki je bila v znamenju številnih glasbenih nastopov in nagovorov. Skratka, šlo je za pravi spektakel.« Na slovesnem odprtju je tekmovalce ob prihodu v dvorano s slovensko zastavo pričakal veleposlanik Franc But.

Glede na kazalnik invalidnosti so tekmovalce razvrstili v tri razrede

Naslednji dan so se v dvorani začela prva tekmovanja. »Glede na napredovano bolezen, zdravila, ki jih uživamo, in športno predznanje, so nas razvrstili v tekmovalne razrede od ena do tri. Sam sem bil v 3. razredu z najhitreje napredujočo boleznijo brez predhodnega znanja igranja namiznega tenisa. Pri tem je zanimivo, da smo, ker v dvorani ni bilo navijačev, tekmovalci navijali eden za drugega. Sam sicer nisem osvojil medalje, je pa bilo v moji igri še veliko rezerve. Ker je bil moj nasprotnik še v slabšem zdravstvenem stanju kot jaz, me je to psihično zelo potolklo, tako da nisem igral tako kot običajno. Med približno 200 tekmovalci iz vsega sveta so se najbolj izkazali Nemci, ki so odnesli največ medalj.«

Največja želja namiznoteniških igralcev s Parkinsonovo boleznijo po svetu sicer je, da bi že leta 2024 lahko nastopili tudi na paraolimpijskih igrah v Parizu, saj trenutno ne sodijo v nobeno od desetih skupin.

Kozar pravi, da so po pogovorih s tekmovalci iz drugih držav ugotovili, da so v Sloveniji treningi bolnikov s Parkinsonovo boleznijo dobro urejeni. Švedi morajo po njegovih besedah trenerja sami plačati. Največja želja namiznoteniških igralcev s Parkinsonovo boleznijo po svetu sicer je, da bi že leta 2024 lahko nastopili tudi na paraolimpijskih igrah v Parizu, saj trenutno ne sodijo v nobeno od desetih skupin.
Kot zanimivost nam Kozar pove, da je v namiznem tenisu med Parkinsonovi bolniki vsaj tretjina žensk. »Tudi v Mariboru imamo več žensk kot moških.«

“Tekmovalci iz drugih držav so bili najbolj začudeni nad tem, da smo bili tam kot ena velika družina”

Berlin mu bo ostal v lepem spominu, čeprav ni bilo niti časa za ogled mesta. So pa bili, kot pravi, nad odlično igro Slovencev navdušeni tekmovalci iz ostalih držav: »Spraševali so nas, kdo smo, od kod prihajamo, naša dobro igra jih je presenetila. Najbolj pa so bili začudeni nad tem, da smo bili tam kot ena velika družina. Drug drugega smo podpirali, bili smo zelo povezani.« Ob koncu se je Mirko Kozar zahvalil vsem sponzorjem in donatorjem, brez katerih udeležba slovenske ekipe na svetovnem prvenstvu ne bi bila mogoča.