Komentar na zadnjo izjavo dvakratnega MVP-ja lige NBA.

Foto: Aleš Fevžer / KZS

Nikola Jokić, najboljši košarkar rednega dela v severnoameriški košarkarski ligi pretekli dve sezoni, je v pogovoru za srbske medije na vprašanje o ciljih na prihajajočem Eurobasketu 2022, dal izjemno zanimivo, a obenem  precej iskreno izjavo.

“Mi ne maramo športa in košarke, mi imamo radi zmage in medalje.”

Pod to izjavo lahko brez večjih težav štejemo prav vse nekdanje bivše države Jugoslavije, tudi Slovenijo, katerih se drži tako imenovana ‘balkanska mentaliteta’. Ali gre za medije v Srbiji, v Sloveniji, v Bosni in Hercegovini, v Črni Gori, na Hrvaškem ali kjerkoli drugje, ti redko spoštujejo in cenijo dobre rezultate, saj želijo oziroma bolje rečeno pričakujejo izključno vrhunske, najboljše rezultate.

Kot zanimivost je na isto temo pred dnevi, za hrvaški Index.hr, govoril dvakratni aktualni prvak Evrolige, hrvaški košarkar Krunoslav Simon, ki se je spomnil odločilnih tekem hrvaške košarkarske reprezentance. Pomembne tekme, ki so se končale na ‘eno žogo’ in to proti Litvi, Sloveniji, Franciji, košarkarskim velesilam, čigar rosterji so bili ne na visokem, ampak izredno visokem nivoju.

Jutri bodo na vrsti slovenski odbojkarji, košarkarji..

Podobno se lahko to zgodi tudi slovenskim odbojkarjem, ki bodo letos na SP nastopali pred domačo publiko. Bi bil res neuspeh, ne samo odbojkarske, ampak katerekoli slovenske reprezentance v ekipnem športu, neuvrstitev med osem najboljših na svetu?

Foto: Fiba.basketball

Primerjava z Jokićem v Srbiji ali Simonom na Hrvaškem je primerna tudi za Slovenijo. Resda, dokler si na vrhu in nosiš naslov aktualnega evropskega prvaka, ali pa si bil le met oddaljen od olimpijskega finala, teh kritik pač ni. A zgolj hipotetično, predstavljajte si, da se Slovenija letos v Berlinu ustavi ‘že’ v osmini finala in izgubi od recimo Italije, Grčije, Litve…

Kakšni komentarji bi bili na družbenih omrežjih? Bi novinarji spoštovali in pozdravili preboj iz skupine in uvrstitev med šestnajst najboljših? Prepričani smo, da ne! Naša mentaliteta pozdravlja zgolj medalje, vse ostalo ni ‘omembe vredno’.

Vsak ima pravico, do svojega mnenja, vendar …

Povsem opravičeno in razumljivo je, da vsak navijač verjame, ali bolje rečeno se nadeja najvišjemu rezultatu, kljub temu, da se morda zaveda, da razlogov ali temeljev oziroma kakovosti za to ni. Tako kot je bilo na zadnjem primeru NK Maribor, kjer si je vsak sleherni navijač iskreno želel, da bi v 88. minuti zadetek dosegli mi in ne oni.  Je res neuspeh osvojiti državno prvenstvo, premagati prvaka katerekoli države na svetu, v našem primeru Belorusije (Shaktar iz Soligorska), biti minuto oddaljen od podaljškov in morebitne loterije enajstmetrovk za napredovanje v tretji krog?

Vsak ima seveda tudi pravico razmišljati po svoje, dandanes tudi javno izraziti mnenje, pa četudi preko meje dobrega okusa. Pa naj bo to reprezentanca, klub ali posameznik. V večini primerov so to kritike ljudi, ki so svoje športne kariere zaključili še pred polnoletnostjo, ali pa sploh prave kariere v športu niso imeli.

Jasno je, da je pred vsakim prvenstvom najlažje napovedati medalje, boj za medalje. Zavedamo se, da država (beri: politika) praktično ne vlaga v šport in je že vsako kvalificiranje naših reprezentanc na katerokoli veliko tekmovanje izjemen uspeh, okrog katerega bi morali graditi izključno pozitivno zgodbo, promovirati naše športnike in svojo državo.

Bomo videli in to kaj kmalu. A dejstvo je, da Jokić ne navdušuje samo na igrišču, z enako mero zelo pogosto navdušuje tudi izven njega. In tudi tokrat je zadel srž problema, ki se še posebej izpostavlja pri nas. Danes ste heroji, jutri, ko se bo v zgodnji fazi tekmovanja zgodil slab dan, pa ‘luzerji’. Vsak bo selektor, vsak bo komentiral trenerjevo menjavo, odločitev ali potezo. Vsi bodo glavni kritiki.

Nihče pa v tistem trenutku ne razmišlja, da so to že zgrajene osebnosti, s svojim navadami, obveznostmi, družinami, otroci. Nihče v reprezentanci ni zaradi ‘dnevnic’, ampak so z istimi cilji, predstavljati svojo državo, ker jim je to v ponos. Ne glede na to, da bodo zaradi tega imeli samo sedem dni dopusta, ostali brez morja in se žrtvovali za uspeh, ki pa na koncu velikokrat ni dovolj cenjen.


Obvestilo uredništva: Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva Maribor24.si