Monika Hrastnik: “Če bi gondola pogosteje delala, bi se še več vozila”

28-letna gorska kolesarka Monika Hrastnik je od leta 2019 članica pohorskega društva SPANK. Prišla je iz Savinjske, natančneje iz Lepe Njive pri Mozirju. Naša najboljša kolesarska v Downhillu je letos tretjič postala evropska prvakinja, naslov je ubranila prav na mariborskih stezah pod Pohorjem.

Hrastnikova je sezono končala v svetovnem pokalu na šestem mestu, na svetovnem prvenstvu v Franciji, ki smo ga lahko spremljali v neposrednem prenosu na TV SLO, pa na petem mestu. V svoji kolekciji ima še bron s svetovnega prvenstva kar je bilo tudi prvo in za enkrat edino odličje slovenskih članic na svetovnih prvenstvih.

Monika zdravo. Kakšni so prvi občutki po končani sezoni?

“Začetek sezone ni bil najboljši, imela sem veliko padcev, zaradi tega mi je padla tudi samozavest. Takrat težko spustiš breme in si zaupaš, da bo vse v redu. To se je spremenilo v dirki v Leogangu, kjer sem se res dobro počutila na kolesu in na koncu prišla na stopničke. Od te dirke naprej so bili rezultati konstantni. Tako, da lahko rečem da sem generalno gledano zadovoljna s sezono.”

V skupnem seštevku ste bili 6, kaj bi bilo potrebno, da bi v svetovnem pokalu v bodoče dosegali še boljši rezultat?

“Šesto mesto v skupnem seštevku ni slabo (smeh). Cilj letos mi je bil priti med najboljših pet v skupnem seštevku, ampak to je dirkanje, punce so enostavno tako dobre, da napak v finalni vožnji ne sme biti. Včasih nimaš pravega dneva, včasih je odvisno tudi od vremena, ampak na koncu, če hočeš biti na vrhu se ti morajo vse stvari poklopiti.”

Vrhunec sezone ste doživeli prav pod svojim Pohorjem. Koliko je bil prednost domači teren?

“Letos sem ubranila naslov evropske prvakinje v Mariboru. Ne glede, da ni bilo vseh tekmovalk iz svetovnega pokala, je bila na dirki zmagovalka skupnega seštevka v svetovnem pokalu. Zame je bila velika zmaga, da sem jo premagala za kar tri sekunde. Prednost domačega terena je vsekakor bila, ampak so zato pritiski toliko večji. Veš da so vsi prijatelji, družina, navijači in tudi sam od sebe pričakuješ veliko. Ampak na koncu mi je uspelo sestaviti super vožnjo in zmagati.”

Mnogi ne vedo, da ste že vrsto članica mariborskega društva SPANK. Kako ste zadovoljni s pogoji v Mariboru?

“Maribor lahko rečem, da je drugi dom zame še iz študentskih let. Članica mariborskega društva SPANK sem že od leta 2019 in odlično sodelujemo. Na Pohorju je dejansko edina proga kjer lahko treniraš za svetovni pokal, tako da pred sezono in po sezoni veliko časa preživim na Pohorju. Tudi med sezono, če imamo kakšen vikend prost. Je pa res, da bi se še več vozila med tednom, če bi ves čas delala gondola. Upam, da se bo uredila še kakšna proga primerna za trening svetovnega prvenstva na tem hribu, ker na primer zdaj ta edina proga, ki je bila primerna, zgornjega dela ni več zaradi sečnje.”

Kako gledate na razvoj Pohorja v smislu gorskega kolesarstva?

“Osebno mislim, da če bi si ljudje znali pomagati in stopiti skupaj bi lahko bil pohorski hrib mali Whistler, kar pomeni da bi se lahko veliko služilo. To bi lahko bil edini bike park, ki bi obratoval zgodaj spomladi, pa vse do zime. In sigurna sem, da bi avstrijski, nemški, italijanski tekmovalci trenirali pri nas ter tudi rekreativni kolesarji hodili več na dopuste v Maribor.”

Letos je potekalo tudi svetovno prvenstvo. Kako ste bili zadovoljni s samo predstavo v Franciji?

“S petim mestom na svetovnem prvenstvu sem zadovoljna. Po koncu finala sem bila razočarana, ker sem pričakovala več, sploh glede na treninge kjer mi je dobesedno letelo. Ampak kot sem že rekla napake ne smejo biti prisotne in dve napaki sta me stali kolajne. A po nekaj prespanih nočeh sem bila vesela petega mesta na svetu v downhillu.”

Koliko je pomembna oprema, nastavitve kolesa in stvari v ozadju?

“Veliko stvari je, ki jih ljudje od zunaj ne vidijo. Kar se tiče kolesa in nastavitev, ki jih moraš najti zgolj v nekaj trening vožnjah, je včasih res težko, sploh na primer zdaj v svetovnem pokalu. Vesela sem, da je moj partner hkrati mehanik in se lahko (slovensko) pomenim, če kaj ni v redu oziroma, če je kaj potrebno spremeniti. Glede same opreme v naši ekipi ni problema, ker poskrbijo da vozimo najboljše komponente, drugače pa je najtežje najti nastavitve vzmetenja. Kar se tiče ostalih nastavitev višine krmila, velikost zobnikov, katere so primerne gume,… to je lažji del.

Dirkate za Dorval Commencal.

“Sem v francoski ekipi Dorval AM Commencal, ki je trenutno 2 najboljša ekipa na svetu po točkah. Glede ekipe sem zelo zadovoljna ,saj jim je pomembno, da smo rajderji na prvem mestu in imamo vse, da lahko svoje delo opravljamo 100%. Se pravi od managerja, mehanikov, kuharja,… Drugače so v ekipi od rajderjev še 2 moška, 1 junior in 1 ženska, tako da nas je vse skupno pet. Poskrbljeno je za trening kampe pred sezono in za vse dirke svetovnega pokala. Letos sem bila z ekipo tudi na svetovnem prvenstvu.”

Opazil sem, da ne označujete veliko domačih sponzorjev.

“Večino sponzorjev imam preko ekipe, sploh kar se tiče kolesa in komponent. Morem reči, da sem kar obupala nad iskanjem osebnih sponzorjev v Sloveniji. Žalostno je, da v tem času rezultati v našem športu, sploh v naši državi, ne štejejo ravno veliko. Glavno je, da imaš veliko sledilcev na instagramu in da se znaš promovirati. Ampak če si tekmovalec ti je na koncu prioriteta, da opraviš dobro delo na dirki in ko si utrujen težko najdeš motivacijo še za promoviranje samega sebe.

Morem pa se ob tej priložnosti zahvaliti podjetju Turna, ki imajo Rog pony kolesa in že nekaj let odlično sodelujemo ter tudi Uniorju, ki mi pomaga z orodjem, ki ga potrebujem za kolo. Upam pa, da se bo našel kakšen sponzor, ki bo prepoznal vrednost rezultatov in podprl težko delo, ki ga vlagamo za dosego ciljev.”

Koliko so stroški ene sezone in čisto konkretno kako je z denarnimi nagradami?

“Stroškov za sezono nisem računala, na oko pa lahko rečem da okoli 50.000 € na enega tekmovalca. Kar se tiče denarnih nagrad niso primerljive z nekaterimi drugimi športi. Prvo mesto za svetovni pokal je 3.750 €. V Sloveniji osebno ne moreš živeti samo od spusta kot v drugih državah.”

Kako komentirate vzpon in prepoznavnost cestnega kolesarstva v Sloveniji?

“Cestno kolesarstvo je veja za sebe, tudi zaradi vseh prenosov na TV je bolj prepoznavno. Upam, da bo tudi gorsko kolesarstvo imelo enkrat takšno vrednost. Resda je zadnjih par let pravi ‘bum’ kar se tiče gorskega kolesarstva, tako da je lepo videti, da vse več ljudi pozna ta šport (enduro, dh, ebike) in se sami ukvarjajo z njimi čeprav na rekreativni ravni. Tudi kar se prog in objektov tiče so zelo v porastu v Sloveniji. Podpiram to!”

Morda dobimo TV prenos vaših dirk s svetovnega pokala, kot je to bilo na svetovnem prvenstvu.

Naslednje leto pridejo spremembe pri prenosih spusta. Redbull bo zamenjal Discovery in bo lahko veliko več ljudi spremljalo prenose na Eurosportu, kar posledično pomeni tudi boljša promocija sponzorjev. Vedno je lepo slišati in videti, da ko si daleč stran, da spremljajo tvojo dirki domači, prijatelji in ostali navijači in navijajo za tebe. Takrat imam v glavi ‘pasti ne smeš, mama te gleda (smeh)’.”

Kašne so Vaše ambicije za naprej, stari ste 28 let, se morda usmerjate že v trenerske vode?

“Z ekipo sem podpisala pogodbo do konca leta 2024 tako, da do takrat boste še sigurno lahko navijali in spremljali, potem bomo videli kako se bodo stvari odvile. Vsekakor pa bom poskusila, da lahko mladim, predvsem puncam, ki se želijo podati na enako pot pomagam po najboljših močeh.

Monika hvala, prijetne počitnice Vam želimo in se vidimo pod Pohorjem.

“Trenutno me čaka zagovor diplome, nato pa zaslužene počitnice. Ne vem še kam bom šla, ampak bodo vsekakor morale biti aktivne. Čas bom imela tudi za delo v očetovi delavnici kjer se rada ukvarjam z lesom ter za prijatelje, s katerim rada grem na kolo, plezanje ali v planine. Glede na to, da je naslednje leto prva dirka šele v juniju v Lenzerheide bom najverjetnje aktivno začela trenirat šele v novembru. Hvala tudi vam za prijeten pogovor.”