Tudi James Milner je padel. Na finto. Da, Liverpoolov James Milner. Maribor je resda pokasiral sedem komadov v Ljudskem vrtu od kasnejših prvakov Evrope, ampak tudi Milner se je znašel na kultnem in dolgem spisku. Videli so jo, nepozabno finto, na stadionu Ramon Sanchez Pizjuan v Sevilli. Pa v Gelsenkirchnu, kjer je povrhu podal za gol. In gor in dol po slovenskih zelenicah. Najbrž ni desnega beka ali krila, ki ne bi bil padel na finto. Na finto, ki smo ji nekje vmes v Ljudskem vrtu dali ime. Skupaj z njegovim nadimkom. Finta Rulo.

Z leti je postajala samo še boljša. Skoraj arhivska, kot da je še iz časov, ko je zmaga štela samo dve točki. Morda je sprva sploh nismo tako zelo opazili ali bili pozorni nanjo. Mogoče, ker je bila toliko mlajša in posledično hitrejša. Ampak z leti smo se nanjo hkrati navadili, pa nas je vsakič vedno bolj presenetila. Starejša, kot je bila, boljša je bila.

Je skrivnost v pogledu?

S tribune je bila njegova finta vedno enako prefrigana. Kot da si že vnaprej vedel, kaj bo. In sploh v ligi, kjer je Viler pač postal znamka, najbrž ni bilo igralca, ki za finto ne bi vedel. Če ima pa ime. Finta Rulo. Pa so vseeno nasedli. En za drugim. Vedno znova. Na oko je bilo vedno videti, da jih je namamil že s pogledom. Da se pravzaprav tam skriva skrivnost uspeha.

S tribune je bila njegova finta vedno enako prefrigana. Kot da si že vnaprej vedel, kaj bo. In sploh v ligi, kjer je Viler pač postal znamka, najbrž ni bilo igralca, ki za finto ne bi vedel. Če ima pa ime. Finta Rulo. Pa so vseeno nasedli. En za drugim. Vedno znova. Na oko je bilo vedno videti, da jih je namamil že s pogledom. Da se pravzaprav tam skriva skrivnost uspeha.

Pogledal je, kakor da bo podal. In to res pogledal. Debeli pogled. Ko premeriš, kdo je na prvi in kdo na drugi štangi. Če je imel ob avt liniji dovolj prostora in časa, je z žogo še malo pomencal. Še malo bolj naprej in levo, čim bolj ob črto. Nato pa je, kar naenkrat, žogo zavrnil. Pretihotapil, utajil, skoraj skril. Nekako med nogami. Ravno takrat in toliko, da je branilca vrglo s težišča. In kar je bilo najbolje? Nastavil si jo je na desno nogo. Levičar. In podal.

No, to. To je finta Rulo.

Mehanizem, podzavest in predpogoj

»Šele ko bom končal kariero, bom povedal, kako prav izvesti finto!« se je pošalil Mitja Viler, ko smo ga poklicali. Še dan prej, v ponedeljek, je bil v Mariboru. Še zadnji dan. Po desetih letih in pol je odšel iz Maribora. Zdaj je iz svojega Kopra vseeno pojasnil, kako nastane finta Rulo, poimenovana po njegovem nadimku. »Ko se enkrat navadiš centrirati, spoznaš, da ti gre nasprotnik pogosto v blok. Vedno sem igral ob liniji in ko se tekmec zaleti, si žogo premakneš iz leve na desno in hop. Ko to večkrat ponoviš, ti pride v navado. In jo izvedem tudi takrat, ko je najbrž sploh nočem. Da pa ne bo pomote, saj vedno ne uspe. Imaš pa ves čas to finto v podzavesti, nek mehanizem.«

In razkriva, da je v Evropi finta šla bolje skozi. Ne zato, ker ga tam ne bi poznali. Saj je dal skozi pet evropskih jeseni z Mariborom. »V Evropi vsi igrajo zelo agresivno, priletijo v blok, na polno in gre finta lažje skozi. Zato je tam bolj ‘palila’«.

In razkriva, da je v Evropi finta šla bolje skozi. Ne zato, ker ga tam ne bi poznali. Saj je dal skozi pet evropskih jeseni z Mariborom. »V Evropi vsi igrajo zelo agresivno, priletijo v blok, na polno in gre finta lažje skozi. Zato je tam bolj ‘palila’«.

Obstaja pa predpogoj za vse tiste, ki bi radi ponavljali finto Rulo. Ni dovolj le ena, primarna noga. Iz svoje leve si jo nastavi na desno in poskušal s predložkom. »Ker je slabša noga, udariš ravno toliko, da še gre, saj ponavadi izpade dobro. Se pa zgodi, da ne dvigneš čez prvega, zato žogo ponavadi malo bolj dvignem in nekam bo že šla. Ne iščem perfekcije.« Le soigralca, pogosto zelo uspešno.

Na treningih imel redno stranko

Ko smo ga vprašali, kdo je največkrat padel na finto in koga ni mogel nikakor zlomiti, se je spomnil treningov in soigralca Nina Žuglja, ki letos sicer kot posojen nogometaš igra pri Bravu. »Krasen fant, nočem ga namočiti, res ne, ampak na treningih je bil redna stranka, ker ima tisto energijo in v veliki želji je s tistimi dolgimi nogami dostikrat nasedel.«

Ne da pa se finte Rulo izvesti na pol. Nak. »Če boš samo malo ‘šmekal’, ne bo šlo skozi. Enako velja za tekmece. Če boš preveč agresiven, boš padel na finto. Tako tudi sam razmišljam kot branilec, da mi ne bo nekdo naredil, kar bi jaz rad njemu.«

Ne da pa se finte Rulo izvesti na pol. Nak. »Če boš samo malo ‘šmekal’, ne bo šlo skozi. Enako velja za tekmece. Če boš preveč agresiven, boš padel na finto. Tako tudi sam razmišljam kot branilec, da mi ne bo nekdo naredil, kar bi jaz rad njemu.«

Potres, majke mi!

Ko je prejšnji teden postalo uradno, da je končal svojo zgodbo v NK Maribor, je Mitja Viler takoj (p)ostal marsikaj. Ena od legend. Ampak še prej živi spomini. Najprej, jasno, gol proti Hapoel Ber Ševi. Gol za ligo prvakov. Bomba, po kateri bo v Mariboru potres, kakor je pravilno napovedal. »Majke mi!« je dahnil kar v kamero in objel kolega novinarja. To je bil njegov deseti gol v vijoličastem. Evrogol, ki je skoraj razparal mrežo.

Pa je bil že deveti proti Zrinjskemu na začetku kvalifikacij skoraj čudež. Ko je lobal Kenana Pirića, ki je kasneje nerodno pojasnjeval, kako ga je fasal, tisti strel-podajo. Obakrat, ko je že kazalo, da Maribor tisto noro jesen 2017 ne bo več našel rešitve. »Podal sem. Ve se, da jaz podajam, da ne streljam niti v boljših situacijah,« se mu je smejalo.

Po dveh, več milijonov vrednih golov, je nato leto zatem zabil četrtega in zadnjega evropskega na Ibroxu v Glasgowu proti Rangersom. Počakal je, tistega septembra 2018, da se žoga odbije. Naciljal in vžgal iz prve v levi zgornji kot. Bum, dras. In takšen je bil tudi njegov dvanajsti, zadnji gol za Maribor.

Po dveh, več milijonov vrednih golov, je nato leto zatem zabil četrtega in zadnjega evropskega na Ibroxu v Glasgowu proti Rangersom. Počakal je, tistega septembra 2018, da se žoga odbije. Naciljal in vžgal iz prve v levi zgornji kot. Bum, dras. In takšen je bil tudi njegov dvanajsti, zadnji gol za Maribor. Proti Celju, pred dobrim letom dni. Za 1:0. »Več golov se mi zdi, da imam v Evropi kot v prvenstvu,« je takrat v svojem stilu opisal zmagoviti gol, sedmi in zadnji ligaški za Maribor, prvi po dolgih štirih letih in pol. V učinkoviti, lepi akciji je zabil visoko pod mrežo. Zakaj, kako? »Prva, najboljša misel – na gol. Če bi več mislil, bi se zapletlo.

Že številke povedo skoraj vse

Ampak niso bili zadetki tisti, s katerimi je zdržal desetletje na levem bočnem, kjer je Erik Janža skušal biti konkurenca, pa ni zdržal Vilerjeve forme, ki je nato postajala vse bolj rutina. Dejan Trajkovski in kasneje Žan Kolmanič, ki se je bolje znašel z mladnostno energijo v sistemu Maura Camoranesija, sta se od njega lahko le učila. Kajti štelo je poleg osnove, torej dobrega branjenja, kar je znal storiti, ko se je pomaknil višje po igrišču.

Številke pa tako ali tako povedo skoraj vse. Šestdeset podaj za zadetke. Na 357 tekmah. Za trinajst lovorik, pet evropskih jeseni. Za zgovornega Primorca, ki ni nikdar dobil direktnega rdečega kartona.

Številke pa tako ali tako povedo skoraj vse. Šestdeset podaj za zadetke. Na 357 tekmah. Za trinajst lovorik, pet evropskih jeseni. Za zgovornega Primorca, ki ni nikdar dobil direktnega rdečega kartona. Le trikrat po dva na eni tekmi (Olimpija, Celje, Rudar). Sicer pa le 38 rumenih kartonov. »Spomnim se vseh treh izključitev. Enkrat me je Damir Skomina proti Celju, enkrat David Šmajc proti Rudarju, pa na derbiju sem dobil še drugega rumenega v Stožicah.«

Ni bil grob, ker mu ni bilo treba. Ker je igral s stilom. Vse je delal s stilom. Edino za penal ni znal pasti. Nikakor. »Rade Obrenović mi je dal rumenega, ker nisem lepo padel, ja.« Sicer pa še, ko je storil kaj narobe, je to storil s stilom. Ima peti najhitrejši gol v ligi. Osemnajsta sekunda. »Saj se ve… desna noga in žoga na vzhodno tribuno, ni kaj filozofirati,« se je jeseni 2018 pošalil Darko Milanič, ko so vijoličasti igrali proti Domžalam. Viler je namreč zabil avtogol. Najhitrejši v ligi. Rekord, ki ga verjetno ne bo nihče podrl.

Še se bomo videli

Za konec smo ga seveda vprašali, če ga bomo še kdaj videli na zelenici Ljudskega vrta, od koder je odšel po sporazumnem odhodu. »Od Maribora pravim na snidenje. Verjamem, da me boste še videli,« je povedal. In kakšno je bilo slovo? »Korona je nekoliko olajšala odhod iz Maribora. Odhod je bil čustveno namreč morda lažji, kot je bilo ganljivo slovo Aleša Mertlja, Marka Šulerja in Aleksandra Rajčevića, ki so še imeli gledalce na tekmah. Bomo se pa v Maribor še vračali, tam se je rodil otrok, sam pa sem v mestu doslej preživel tretjino svojega življenja.«

 

Naredili vse, da je bila številka 28 prosta

Dobil jo je, ko je iz mladincev prehajal k članom Kopra. In nato je številko 28 ohranil tudi, ko je prišel v Ljudski vrt. Ni edini, tudi Aleksander Rajčević je v Kopru začel s številko 26. In še vedno jo nosi. Prav tako Viler. »Ne vem, če je bila prosta, vem pa, da so v Mariboru naredili vse, da je bila prosta, ko sem prišel.«

Ob prihodu Europark, ob odhodu park

Kakšen je bil Maribor, ko je prišel poleti 2010? »Vedel sem, kje je Europark in kje je Ljudski vrt.« Sicer pa je po mestu večinoma naredil kakšen sprehod, spil kavo in šel domov. »Festival Lent je bil vedno med pripravami, na prireditve in koncerte dosti nisem hodil. Kulinarika je pa zelo dobra, sto na uro se je dvignila! Trg Leona Štuklja je lep, ga še ni bilo, ko sem prišel. Sicer pa sprva v mestnem parku skorajda nisem bil, po rojstvu otroka pa skoraj vsak dan in je fantastičen!«