Pregovor, da se ti prikaže Amerika, sta mlada mariborska tenisača Petja Drame in Gal Emeršič Potočnik doživela v živo. Člana ŽTK Maribor sta namreč v lastni režiji naredila preskok in odpotovala k nekdanji uspešni mariborski tenisačici, zdaj zelo prodorni trenerki Tini Pisnik na Florido. »Ko prideš sem, si v okolju, obdanem z zmagovalci,« za Maribor24 pravi Pisnikova, ki je ponosna, da sta se Drametova in Emeršič Potočnik – iz Maribora je odpotovala tudi Ela Plošnik, a se je kmalu vrnila – odločila za skok čez lužo.
Drametova, katere nadarjenost je dokazana ne le z naslovi državne prvakinje v mlajših kategorijah, je za las zgrešila nastop na glavnem delu prestižnega Orange Bowla, potem ko je po dveh zmagah pokleknila pred zadnjo oviro in proti domačinki Stammel trpko, a borbeno izgubila po podaljšani igri v tretjem nizu.
Zmagovalci tu, zmagovalci tam
Za Pisnikovo se dnevi začenjajo zgodaj. Zelo zgodaj. Ko smo pobarali, kdaj jo lahko pokličemo čez Atlantik, je predlagala že ob 06.30. Ja, po »njenem« času. In se je zgodaj zjutraj nemudoma razgovorila o tem, kaj takšen skok pomeni za mlade tenisače, kot sta Emeršič Potočnik in Drametova. »Za tenisača je takšen preskok zelo pomembna odskočna deska. Širina konkurence je tukaj precej večja kot v Evropi, saj si obdan z vrhunskimi igralci.«
Kaj točno pomeni vrhunski? Pisnikova je izstrelila: obdan si s tenisači, ki spadajo ali so spadali med dvajseterico najboljših na svetu, dobitniki turnirjev za grand slam, zmagovalci mladinskih turnirjev za grand slam. »Že sam pogovor je v takem okolju zato drugačen,« je izpostavila Pisnikova.
Petkratna športnica Maribora, dvakratna udeleženka olimpijskih iger in nekdaj 29. najboljša igralka na svetu, ki je osvojila WTA turnir v Umagu leta 2000, v karieri pa nabrala za slab milijon iz nagradnih skladov, kot trenerka deluje že šest let v Ameriki in je bila med nominiranci za najboljšo trenerko ZDA. Ko smo o tem letos poročali, je bila pozitivno presenečena nad številnimi in toplimi odzivi. »Ker sem tukaj že šest let, sem iz slovenskega tenisa precej odmaknjena, zato sem bila res presenečena, da se še vedno govori o meni in mojem delu in da sem prisotna, tudi če me ni v domovini.« V Mariboru je bila sicer nazadnje namreč leta 2019, obisk rodnega mesta kakopak prestavlja koronavirus.
Šok? Ja, začenši s temperaturami
Tako Drametova kot Emeršič Potočnik sta že doslej beležila odlične rezultate in dobivala tudi priznanja v mlajših kategorijah. Sta odšla v ZDA pravočasno? »Nič ni zamujeno, ampak bilo bi lažje, če bi okušala take izzive že prej. Zdaj sta spoznala tukajšnji način dela. Po mojem mnenju moraš čimprej moraš preizkusiti ta nivo. Sem ne prideš (nujno) zmagovat, predvsem dobiš novo izkušnjo.« Ni tak preskok vseeno šok za nekoga, ki je doma bolj vajen zmagovanja? »Ne, ni šok. Razen to, da je decembra 28 stopinj,« se pošali Pisnikova.
Mariborska podlaga je…
Pisnikovo smo še vprašali, katera je najbolj »mariborska« podlaga. »Pesek, saj pa tam vsi rastemo. Delno je to problem, ker smo omejeni in neizkušeni za trdo podlago, obenem pa prednost za otroke, saj tam lažje razvijejo igro.«
Florida je, ko gre za pogoje, svojevrstni teniški raj. Primarno zaradi celoletnega ustreznega vremena, posledično pa tudi in predvsem zaradi neskončnega števila igrišč. »Ta so – ne pretiravam – na vsakih dvajset metrov, zato tudi če si sam v lastnem angažmaju, je zelo enostavno priti do prostora. Imaš pa v tem svetu tudi dosti bleferjev, samooklicanih za trenerje. Zato potrebuješ tudi malo sreče in znanja, da naletiš na prave ljudi.« Pisnikova zato pravi, da sama ni ravno naklonjena zelo znanim akademijam. »Ker se tam dela predvsem denar. Nekaj drugega pa je, kadar nastaviš dober program z ekipo.«
Slovenija? Uspevajo individualne zgodbe
Sama se, ko je bila Petjinih (17) in Galovih (18) let, ni podala v Ameriko. In zdaj, ko spremlja dva mlada Mariborčana, ki sta to preizkusila? Kaj vidi? Ji je žal? »Žal mi je predvsem, da sploh nisem vedela ali vprašala, če je kaj takega sploh možno. Ampak po drugi strani sem imela srečo, da sem dobila pri šestnajstih letih povabila v tujino, kar mi je rešilo kariero, da sem se dvignila iz povprečja. Če tudi sama ne bi šla na individualno pot, mi ne bi uspelo in vidim, da se to danes v Sloveniji ni spremenilo.« Kar pa ne pomeni, da se v Evropi ne dela dobro. Ravno nasprotno, sama meni, da je osnovni razvoj (naj)mlajših na tej strani Atlantika bolj razvojno usmerjen.
»Slovenci smo sicer, vsaj meni se tako zdi, dokaj ‘ziher’ narod – ne upamo si veliko. Recimo tudi tega, kar se tiče, da te nekdo karkoli vpraša. Zadržani smo, tukaj v Ameriki je povsem drugače,« pravi Pisnikova.
Ampak obenem, kolikor spremlja stanje razvoja mladih slovenskih tenisačev in tenisačic, v Sloveniji zdaj uspevajo individualne zgodbe. »Klubi, ki še vedno dobro delajo, so osnovna in uspešna baza. Ampak do trinajstega, štirinajstega leta. Če želiš res več, pa moraš potem na svoje.« In nato trčiš ob konkurenco, finance, želje, realnost. Kar je za tiste, ki res želijo narediti preboj, ultimativni preizkus. »Ker samo tako lahko spoznaš, če si iz pravega testa. Taka pot je motivacija in je lahko ena najboljših stvari, ki se ti zgodijo na prelomu prehoda med profesionalce. Lahko te pa vse skupaj seveda prestraši in se umakneš. Ja, je ene vrste test.«
Florida nima… Pohorja!
Morda v Petji in Galu še vedno vidi, prepoznava, tudi podoživlja spomine na svoje prebojne začetke? »Ti moraš dati skozi razvoj, klubi so, kot rečeno, do 14. leta relativno dobri in uspešni, potem pa ko pride do plafona, se ustavi. Če ne greš na individualno pot, se ustavi, kar zdaj vidimo pri uspešnih zgodbah Kaje Juvan, Tamare Zidanšek… Slovenci smo sicer, vsaj meni se tako zdi, dokaj ‘ziher’ narod – ne upamo si veliko. Recimo tudi tega, kar se tiče, da te nekdo karkoli vpraša. Zadržani smo, tukaj v Ameriki je povsem drugače.«
Na vprašanje, kaj je zanjo kot trenerko zdaj zmaga, na prvo mesto postavi – odnos. Ne rezultatov, vsaj ne kratkoročno. »Skušam biti v mislih in pripravi pred igralcem. S tem mislim na motivacijo. Da lahko rastejo in da ne pregorijo v preskakovanju sistema.«
Za konec smo Pisnikovo, če smo jo že tako rano dobili na telefon, vprašali še, če bi vedela, kaj ima Maribor, česar Florida nima? »Pohorje!« je izstrelila. In to trenerka, ki prizna, da so tam zunaj boljši govorci, ki v neizprosno konkurenčnem teniškem svetu stavijo na retoriko. »Ne bojim se konkurence, ker se ne bojim znanja, ki ga ves čas pridobivam. Kot igralka sem dala veliko skozi, v trenerstvu sem zdaj že dobrih deset let. Seveda je izziv, je pa tudi adrenalin.«
