Kenan Pirić 7/10 Dela, bolj ali manj, ni imel. Strela v okvir mu Tabor ni namenil. Če pa že, je znova pokazal, kako izrazito samozavesten je, ko gre za igro z nogo. Zna in zmore. Ob koncu pa potrdil, kako neomahljivo se bori, ko je šel neizprosno po žogo. In to za ceno kar silovitega naleta.

Špiro Peričić 5/10 Če bi bil po naravi desni bočni, bi bila ocena precej nižja. Kajti da bo kdaj moral igrati na desnem bočnem, je bilo malo verjetno. Zelo malo verjetno. Ampak v sili razmer (Milec težava z mišico, Klinar poškodovan, Pihler v sredini, ker sta manjkala Dervišević in Vrhovec) je pač, tako je presodil Milanič, moral na desno stran. Njegova prva tekma letos. In pokazal sicer malenkost taktične zrelosti, ne pa tudi kapacitet, da bi to kadarkoli ponovil – razen če je nujno. Je pa v 81. minuti pokazal, da si vseeno zna tudi resno pripraviti priložnost. A to je več povedalo o tem, kje vse je Maribor zaman iskal možnosti, da bi ga zabil.

Nemanja Mitrović 7/10 Kadarkoli je Tabor krenil v protinapad, kar ni bilo tako malokrat, sploh ne v prvem polčasu, je vselej znal pravilno oceniti, kdaj v duel. Zid in kvaliteta.

Luka Koblar 6/10 Glede nato, da je Milanič pričakoval protinapade, je skrbno in zvesto poslušal, sledil navodilom ter marljivo čakal, da sta z Mitrovićem zapirala pot do vrat. Z vsako tekmo vedno bolj suveren in zanesljiv. Pa ima šele tri za Maribor. Kakšen duel mu še vedno zaradi neizkušene ocene uide, vendar napreduje. Pospešeno.

Mitja Viler 6/10 Če mu je tekma v Murski Soboti zelo kapetansko uspela, mu je ta manj. Nevarna podaja v sredino iz boka je bila ena od tistih potez, ko se zdi, da na »manjših« tekmah pokaže manj, kot zmore, še zlasti potem, ko pokaže na (naj)večjih precej več. Ker po desni ni šlo, se je pričakovalo več kot streli z razdalje in neuspele asistence na levi.

Aleks Pihler 5/10 Trpljenje Ljudskega vrta temu pravi Darko Milanič. In ima prav, najsi Pihler zagotavlja, da bodo sledile tudi dobre domače tekme. Sploh v prvem delu ni najbolj znal prenesti težišča, Tabor je to nekajkrat izkoristil. Zamenjan v 77. minuti.

Alexandru Cretu 5/10 Bolj žrtev zveste taktike kot lastne nezmožnosti prenosa težišča še bližje golu Tabora. Za take tekme je skoraj nekoristen, saj ni praviloma kompletni vezist, vsaj ne tak za hitro tranzicijo. Rumeni karton je bil zato le posledica.

Rudi Požeg Vancaš 6/10 Desetka je lahko breme. Lahko. Poskušal je slediti svojemu občutku, instinktu, vendar prepogosto je s tem kljub preigravanju, zaradi česar je prišel v Maribor in oblekel desetko, upočasnil in zapravil še tisto malo prostora, ki se mu je ponudil. Glede na zmožnosti in kvaliteto, ki jo je kazal preden je prišel v Maribor, ostaja ena glavnih rezerv v boju za naslov.

Rok Kronaveter 6/10 Naj bo to njegova želja ali stvar taktike: je lider, nosilec, glavni v tej ekipi. Pokazal je Rudiju Požegu Vancašu zelo kmalu, da je manj včasih res lahko več. Dovolj, da je debitant David Šugić čutil pritisk Ljudskega vrta. Ampak kaj, ko je to bilo kmalu tudi vse. V drugem polčasu taktično povsem pozabljen, neizkoriščen in odmaknjen. Sploh po menjavah nikakor ni našel vidnejšega mesta na igrišču. 

Andrej Kotnik 6/10 Ima in prikliče še tisto svojevrstnost, ki je lahko tudi svojeglavost. Maribor zna igralce ukalupiti v svoj sistem, potem pa terja, da pokažejo svojevrstnost (Mešanović je tak primer). Boril se je, da bi naredil razliko, ampak do 63. minute mu ni uspelo. Morda bi lahko pokazal več, če bi imel več časa. 

Jasmin Mešanović 5/10 Bili so časi, ko je Jasmin Mešanović bil napadalec. V Ljudskem vrtu so ti (pre)hitro minili. Mešanović ni več zares niti pomožni napadalec, ne lažna devetica, ne tista dodana vrednost. Je garač, borec, tisti, ki se žrtvuje za skupno dobro. Ko išče svoj osnovni igralski DNK, se notranje razklan bije s taktičnimi napotki, rezultat pa je trpka igra.

***
Marcos Tavares 5/10 Vstopil je v 64. minuti. Devetnajstič v tej sezoni. V 23. krogu. Letos za Maribor še ni začel tekme. V dvoboju z Azinovićrm se je kmalu poznalo, da predstavlja prvoligaški nogomet vedno večji izziv in da bo trajalo, preden bo znova začel tekmo. Vselej je nekaj zmanjkalo kljub silovitemu kapetanskemu trudu: naj je bila to iskrena lucidna podaja ali dva strela, ki sta šla mimo. Odkimavanje z glavo le potrjuje, kako zelo si želi, da bi mu šlo bolje.

Rene Mihelič 5/10 V sili, ko ni ničesar in nikogar, je vstopil. Izplen? Podaja pred tem in strel na samem koncu sta pokazala, da občutka za igro ni izgubil, a kaj, ko je strel Šugić ubranil.

Gregor Bajde -/-Zelo, zelo, zeeelo pozno je vstopil, v 90. minuti. Prepozno.


***
Darko Milanič 5/10 V petek je povedal, da mu trenerski skalp ne pomeni veliko. Niti Camoranesijev, četudi je (kot igralec) svetovni prvak z Italijo leta 2006. Pa je šlo tudi za to. Za taktično šahiranje. Če je Anteja Šimundžo matiral s potrpljenjem in načrtom, mu tokrat ni uspelo. Ključno vprašanje je, ali je zapravil večje možnosti za lažjo, bolj pretočno in učinkovitejšo igro že s tem, ko je sestavil moštvo, kakor je. Lahko bi obrnil, lahko bi znova zamenjal taktiko – v Ljudskem vrtu je igral prav proti Taboru poleti s tremi branilci v zadnji vrsti, kar bi tokrat glede na poškodbe lahko ponovil. Pa ni.

Ker tudi Camoranesi ni odstopal od lastne, garaške, celovite, tekaške, borbene taktike, ki se ni ustrašila Ljudskega vrta niti malo, je Mariboru, postavljenemu kot vselej, povzročilo težave. Vedno večje. Bolj je šla tekma naprej, bolj se je zdelo, da bo Maribor težko zabil. Manjkal ni le igralec, ki bi dal gol. Manjkal je že ta, ki bi podal tistemu, ki bi dal gol. Ni mu pomagala niti napoved, da so take tekme najtežje. Vprašanje je, zakaj so najtežje in koliko si jih Maribor sam naredi težke. Camoranesi je dobro zoperstavil ekipo, Maribor se je spet mučil doma in gledal, kako David Šugić na prvi (!) tekmi v članski karieri ubrani še tisto, kar je šlo skozi gosto obrambo gostov. Rumeni karton, ki mu ga je pokazal svojevrstni Rade Obrenović, pa je po svoje le posledica frustracij. Tokrat se mu tudi (pre)pozne menjave niso izšle. Tak kader, naj je med najširšimi v ligi, je lahko kmalu zelo, zelo, zelo omejen.