Pravzaprav so igrali kar okej. Dobili so gol – in? Šli kot »vlki«! V tisti »hici« in »napaljenem« kotlu Plovdiva. Ampak v bistvu je Botev premagljiv. Če ni napak. Če je napad bolj konkreten. Če ... In, e, ni več tako na kratko. Zakaj bo Maribor imel že v četrtek v Ljudskem vrtu prvo res vročo tekmo sezone?
Maribor je v porazu pri Botevu (2:1) na prvi tekmi nove sezone deloval točno tako. Da je na prvi (evropski) tekmi sezone. Načeloma? Nič narobe, sploh ne, Ante Šimundža je dovolj veliko zagotovilo, pravzaprav večletna garancija, prav tako druga polovica lanske sezone. Da se bo izšlo. Toda zdaj je Maribor tudi preveril, koliko je z bolj ali manj nespremenjenim moštvom najprej konkurenčen v Evropi. Je? Ni? Vmes? Vse.
Najboljše? Reakcija po prvem golu
Izkazalo se je, da v prvo še ne dovolj, ne za zmago, še za remi na koncu ne, ker je vse lahko (pre)drago. Napad tekmeca in, še bolj, lastne napake. Vijoličasti so bili konkurenčni Botevu, kar pokaže rezultat, poudari pa sama tekma, ki bi lahko imela še več golov, saj se je tresel okvir na obeh straneh. Čudna evropska tekma. Zakaj čudna? Ker se je dogajalo skoraj preveč. Obakrat kmalu po začetku polčasa.
Najboljša stvar na tej tekmi je nek bolj konkreten Maribor. Saj so evropske zmage v gosteh izjema, porazi pa pravilo sploh recimo po pandemiji, toda vijoličasti so naredili preskok. Znali so sistemsko, plansko izničiti uvodni zadetek, eden tistih, ki para živce strokovnemu štabu. Damjan Ošlaj, pomočnik Šimundže, je opozarjal na Ivelina Popova. Prav on je naciljal na glavo Anthonyju Ujahu v 7. minuti.
Maribor pa je izenačil, ker je šel po izenačenje. Na polno. Če kaj, je to odlika te ekipe. Ni lahko igrati na takem gostovanju, kjer navijači pri 32 stopinjah skačejo kot zmešani, ker imajo spet tako evropsko tekmo na prenovljenem stadionu. Tekma je bila zmedena, odprta, glasna. In tak je bil gol Pijusa Širvysa, ko je po »kičkanju« z razdalje pač pomeril in našel Mateija Igvonena na krivi nogi. kar bi naj bil reset, ni bil. Tp je bil dvoboj, ki ni čakal na nič. Bolgari so želeli dati enega več. Pa če bi bilo 5:4. Napad za to imajo, obrambo pa tudi.
Soudani in Iličić še vedno ključna
Ampak bolj kot sam potek tekme, ki se do polčasa ni umirila, saj je Botev prek Eto'oja skoraj podrl prečko, je bila bistvena sama podoba Maribora. Velikih razlik v primerjavi z lansko sezono ni. Še naprej sta bila za razliko mišljena Hilal Soudani in Josip Iličić. Sploh, ko/ker je posrkalo Maksa Barišiča in Arnela Jakupovića. Kdo pa ne bi stavil na taka kalibra? Saj sta lani, ko sta se uigrala, ko je Soudani prebolel poškodbo, Iličić pa Krznarja s prihodom Šimundže, bila bistvo ekipe. Ne vse, ampak ja.
In zdaj? Soudani je kot lani ob prvi evropski tekmi z Birkirkaro utrpel poškodbo, tako da je gibko odigral le prvi polčas. Ko ga ni bilo, se je videlo skoraj še bolj, kako ključen je. Iličić pa je dal od sebe, kar pač lahko 36-letni nogometaš, ki je prejšnji ponedeljek še igral na evropskem prvenstvu. In odigral celotno tekmo, skušal narediti, kar Jojo pač naredi, kar pa tokrat ni bilo dovolj. Ali pa ni našel s svojim stilom koga, ki bi sledil ali znal.
Kako širok je kader? Ne dovolj za pet menjav
Izvirni izziv letošnjega Maribora je v kadru samem. Ne samo letošnjega, ampak tudi, četudi je bilo prav to poletje prihodov in odhodov relativno malo. Če Šuler misli, da so največje notranje okrepitve, potem pač za Botev to ni dovolj. Vsaj ne na taki tekmi. Nehvaležno je soditi le po eni tekmi, Maribor bo v vsakem primeru odigral vsaj štiri evropske (če proti Botevu napreduje, ga čaka Panathinaikos, če izpade pa romunska Universitate Craiova za konferenčno ligo).
Toda naslednji vikend (21. julija v nedeljo prihajajo Domžale) se začenja že prvenstvo in ni ravno videti, da ima Maribor trenutno res širok kader. Če bi ga imel, ne bi drugi gol Boteva zgledal kot je. Martin Milec je pri 32. letih seveda ikona, kapetan, dal je marsikaj skozi, toda pri teh letih staviti, da bo krpal na levem bočnem? Ali v osrčju sredine? Na takih tekmah proti tekmecu, ki v napadu zgleda za deset, v obrambi pa luknjast za popravni izpit. Žiga in Jan Repas sta na sredini bolj pomanjkanje izbire, pri čemer bo čas pokazal, kdo je v boljši formi. Ja, saj je Ettiene Beugre stresel vratnico, vse skupaj je delovalo pogumno in uigrano in dodelano. Je pa tudi res, da Šimundža ni opravil niti vseh pet menjav.
Gol je itak »treba dat«
Maribor je na premieri imel tekmo, ki jo je izgubil, ampak ponudilo se je v nepovezani obrambi Boteva dovolj, da je bila želja po zmagi povsem legitimna. Kritike se seveda takoj pojavijo, ker se bodo v takem klubu s tako zgodovino vedno. Pričakovanja so vedno visoka. Kar je prav, saj kaže na izpričano lojalnost, ponos, upanje. In zaupanje. Marko Šuler ne more biti seveda ključni strelovod za, kot bi rekli Zmelkoow, vse »pizdarije« sveta. Je pa Maribor takoj v poziciji, ko mora doma pokazati, kako dati gol. No, v bistvu dva. Ali pa vsaj za silo popraviti Coleraine z enajstmetrovkami, če drugače ne gre. Čeprav lanski podaljški z Differdangeom pač niso bili ravno v ponos.
Ker za to na koncu gre. Maribor je dobil dokaj težek žreb in tekmeca, ko prvi krog kvalifikacij že deluje skoraj kot play-off. Ampak vedno pa je – Maribor. In zdaj bo Šuler še bolj na udaru kot Šimundža. In hkrati ustroj kluba ter dogovarjanje z Acunom Ilicalijem. Čakanje se Mariboru običajno ne izide. Ne toliko na kratki, kolikor srednji rok. Ampak o tem naslednji teden. Če sploh. Kajti Botev je doma šel na glavo, pokazal bolj ali manj vse, kar ima. Zdaj mora pa v Ljudski vrt. Rezultat pa godi taki igri, kot jo neguje Ante Šimundža. Gol je pač itak treba dat.