Le kdo se je ne spomni, Tine Pisnik, petkratne športnice Maribora? Leta 2004, pri 23-ih, je bila 29. igralka sveta. Premagovala je tudi nasprotnice, ki so kasneje postale številka ena, denimo Francozinjo Amelie Mauresmo. A nesrečna usoda je želela, da je Pisnikova na vrhuncu kariere - verjetno pa še pred pravim vrhuncem - doživela banalno prometno nesrečo, ko je uradni voznik na turnirju v Los Angelesu zapeljal vzvratno namesto naprej in Pisnikova, ki še ni bila dobro nameščena, je utrpela hudo poškodbo vratu. Sledili so mučni meseci, poskus povratka, še ena prometna nesreča ... in naposled se je Pisnikova pri 24-ih morala sprijazniti, da je kariere konec.

V iskanju prostora pod soncem se je pred desetletjem preselila v ZDA - najprej v Chicago, zdaj živi na Floridi -, kjer se je uspešno lorila trenerske kariere. A pred tremi leti je našla novo strast - pickleball. Nekakšna žepna različica tenisa, mešanica tenisa in namiznega tenisa, jo je tako prevzela, da je Tina Pisnik pri dobrih 40-ih letih začela novo profesionalno športno kariero. Še več: v enem trenutku je bila v ameriški ligi PPA Tour številka štiri v mešanih dvojicah in številka šest v ženskih parih, trenutno v teh kategorijah zaseda mesti 11 in 6.

In ko je prav te dni prišla v Maribor na dopust, smo jo ujeli. Jasno, na igriščih ŽTK-ja, njenega prvega kluba.

Tina, ne vidimo vas velikokrat v Sloveniji. Kako pogosto sploh pridete? Ste na dopustu?

"Verjetno bi si želela, da bi bila več tukaj. S partnerko Majo skušava priti vsaj enkrat na leto. Lani nama je uspelo priti za pet dni, letos za malo več - zdaj bova tukaj v Mariboru oziroma v Sloveniji trinajst dni. Drugače pa je urnik kar natrpan. Ker igram profesionalni pickleball, so turnirji, treningi … in je res težko najti kaj več časa."

Pickleball - to je precej nova zadeva? Kot neke vrste padel?

"Nova kot padel, gre pa za različni igri. Padel se igra na igrišču, kjer se uporabljajo tudi stene oziroma steklo - je mešanica tenisa in skvoša. Jaz pa igram pickleball, kar je bolj kombinacija tenisa in namiznega tenisa. Igralno polje je manjše, žogica je plastična, loparji pa so iz karbona."

Vidim, da v Ameriki igrate v profesionalni ligi. Kako to, da ste se spet odločili za profesionalno kariero v – če dovolite izraz – v veteranskih letih?

"Kar nekaj okoliščin je bilo. Vsi, ki smo igrali tenis, smo bili mnenja, da je pickleball manjvreden šport. Če ne igraš tenisa, ne igraš ničesar - tako je veljalo. Ampak potem sem poskusila in ugotovila, da lahko spet tekmujem. Moja teniška kariera je bila namreč zelo kratka zaradi prometne nesreče, ki jo je brutalno prekinila. Zdaj pa se je iskrica spet prižgala - začutila sem, da se spet lahko ukvarjam sama s sabo, da treniram, da sem odvisna od sebe. Kot trener lahko svetuješ, vodiš … a nekdo drug je tisti, ki mora to izvesti. Tukaj pa sem sama odgovorna zase in to mi veliko pomeni."

Nenazadnje pa gre za profesionalizem; z igranjem lahko spet služite ...

"Ja, potem so prišle še profesionalne pogodbe, kar je prineslo tudi finančni smisel. Tako sem v roku sedmih mesecev popolnoma preklopila. Prvič sem pickleball igrala novembra 2022, profesionalno pogodbo pa sem podpisala avgusta 2023."

Torej lahko zdaj rečemo, da ste spet profesionalna športnica?

"Ja, lahko bi rekli. Šla sem že v pokoj, potem pa se je zgodil preobrat – in zdaj spet igram profesionalno."

Verjetno plače niso primerljive s teniškimi? Se da vseeno od pickleballa dobro živeti?

"Mislim da celo nerealno dobro. Meni osebno zelo ustreza. V ZDA je ta šport izjemno priljubljen, vlagajo vanj je ogromno - od sponzorjev, promocij, televizijskih pravic vse do opreme. Mislim, da sem ujela tisti zadnji vlak."

Kakšna pa je ta ameriška liga?

"V bistvu obstajata dve profesionalni ligi – kot bi primerjal WTA in ITF. Jaz igram v PPA – to je Professional Pickleball Players Association. Igram v njihovi organizaciji."

 

Kakšen je sistem tekmovanj?

"Imamo posamezne turnirje. Jaz igram samo mešane pare in dvojice, posamezno ne. Poleg tega imamo tudi ekipno ligo, kjer ekipe igralce izberejo prek nabora – tako kot v NBA ali NFL. Okrog deset takih ekipnih turnirjev imamo na sezono."

A teh starih poškodb, predvsem vratu, zaradi katerih ste končali kariero, pa ne čutite?

"Veliko srečo imam. Jaz sem imela poškodovan vrat in najbolj sem trpela pri smash in servis udarcih. V tenisu moraš pač v vsaki drugi igri servirati, z gledanjem gor. Tudi igrišče je večje, večji napori so, večje sile na telo. V tenis se ne bi mogla vrniti. Tu pa ni tako naporno, ni tako intenzivno in veliko manj se igra nad glavo."

Ali to pomeni, da se teniški veterani usmerjajo v pickleball?

"V bistvu vsi govorijo, kako imamo mi, tenisači prednost.. Jaz se s tem ne strinjam. Jaz sem se morala vse udarce, razen tistih z osnovne črte – forehand, backhand –, naučiti na novo. Tehnika je bolj podobna ping pongu kot tenisu. V tenisu igraš z navzgor usmerjeno glavo loparja, v pickleballu pa je usmerjena navzdol kot v namiznem tenisu. In je čisto drugače. Tudi to me je potegnilo – da nekaj ne znam, da se lahko učim, da je zanimivo, da tekmujem, da šteje, da je pritisk, adrenalin..."

Se pa torej v zadnjem času razvijajo te različne rekreativne oblike tenisa - pickleball, padel ... ? Kot ulična košarka, odbojka na mivki, dvoranski nogomet ali futsal ...
"Zelo, ja. Še posebej v Ameriki. Oni stalno iščejo načine, kako bi bilo nekaj lažje, da hitro prideš do nekega rezultata. Pickleball je šport, kjer - če ga primerjamo s padlom - je padel še vedno bolj zahteven. Pri padlu moraš biti bolj atlet, bolj fit. Pickleball pa je veliko lažje začet igrat.
Denimo moja mama nikoli ni igrala tenisa, pa vzame ta loparček v roko in že imava izmenjavo, že igramo dvojice pa je zanimivo. V tenisu to ne gre - če nimaš teniške šole ali ne igraš pet, deset, petnajst let, nimaš izmenjave in ni fajn. V pickleballu pa začneš takoj igrati. V ZDA je prava invazija. Imaš klube s tridesetimi, štiridesetimi igrišči, vse je polno, petdeset, sto ljudi čaka. Ne moreš si predstavljati. Igrajo otroci od štirih let pa vse tja do do devetdesetih."

[[image_1_article_78806]]

Zakaj Pa še ni tako popularen v Sloveniji? Ga lahko kmalu pričakujemo?
"Jaz sem bila lani v Španiji, ker je imel moj sponzor za oblačila – Joma – neko promocijo na enem pickleball turnirju. Imeli so osemsto prijavljenih. Pickleball zveza Španije je imela štiri tisoč članov že lani.Tudi v Avstriji se dogaja. Amerika je pa nora. Pa Azija. To je odprta tržna niša - Slovenija še čaka."

Mogoče vi odprete vrata?
"Saj bo. V Hočah so zdaj naredili eno pickleball igrišče. Teniški klub Hoče. Zdaj, ko sva v Sloveniji, s partnerko hodiva tja malo trenirat."

Pa tenis?

"Ne. Tenisa ne. Pickleball pa v Hočah. To pa skoraj vsak dan."

Torej imate zdaj pred seboj še par let športne kariere. Trenerstvo ste postavili na stranski tir?
"Meni je tenis še vedno zelo všeč in vloga trenerke tudi. Ni, da sem trenerstvo sovražila ali čakala, da neham. Pač priložnost se je pojavila in zdaj – ali zagrabiš ali pa ne. Jaz sem se odločila zagrabiti in sem vesela, da sem. Ampak ja, trenerstvo je še vedno del mene, še vedno me mika. Še vedno mi je fajn, ko imam to 15-letno punco, s katero še edino delam. Tako da – ja, verjetno se bom vrnila v trenerstvo. Ali pa mogoče ne. Ne vem."

Če se prav spomnim, ste bili eno leto nominirani za najboljšo trenerko v ZDA. Torej tudi ta vloga vam je šla odlično od rok ...?

"Tako je. Mogoče sem imela še kakšno nominacijo. Tudi tam puščam neko sled. Sem se kar našla v trenerstvu, ja.  Jaz sem tak človek, da ničesar ne znam delati na pol. Ali delam na polno ali pa nič. A tudi trenerstvo je naporno. Ne gre za to, da samo minejo ure in da nekaj zaslužim. Dejstvo je, da iščem rezultat. Da dosežemo maksimalen potencial igralca, s katerim delam.
In zdaj, v pickleballu, prav tako hočem spet bit najboljša. Tekmujem z igralci, ki so stari od osemnajst let naprej. Jaz sem najstarejša med njimi. Tam do trideset, mogoče petintrideset so stari konkurenti. Tako da - v tem pogledu mi je morda še kanček težje."

Premikate starostne meje?
"Pa ja." (smeh)

Zadnji teniški intervju na ŽTK-ju sem imel z Goranom Ivaniševićem, lani je bil tu s sinom na turnirju. Tudi on se je vrgel v trenerske vode...
"Ah..."

Takrat je bil še trener Novaka Đokovića. Slednji je treniral tudi pod vodstvom Borisa Beckerja, Andyja Murrayja ...
"Tako, tako..."

A so nekdanji tenisači najboljši trenerji?
"Ne nujno. Lahko si dober ali odličen igralec, pa ne znaš tega prenesti naprej. Izkušnje imaš, ampak če znaš to združiti z zmožnostjo prenosa znanja, je to idealna kombinacija. Poznaš občutke igralca v določenih situacijah in mu lahko predaš stvari – kot recimo Ivanišević, ki je delal z Novakom na servisu. Vsak trener nekaj doda, a ključ je, da znaš znanje predati, pokazati, povedati ali pa samo podpreti. To je idealna kombinacija."

Je še težje biti trener kot igralec?
"Katastrofalno težje. Trener je v zelo težkem položaju – nič ne moreš narediti, gledaš od zunaj, vidiš več kot igralec, a vseeno ne moreš poseči. Pa še kriv si za vse. Veliko težje je gledati kot igrati."

Kako gledate na rivalstvo Federer - Nadal - Djoković? Kdo je največji?
"Nobenemu ne moreš ničesar vzeti. Če pa gledaš rezultate, Novak podira vse rekorde. Ima pa 'minus', da je iz Srbije. Če bi bil iz kakšne druge, bolj 'spoštovane' države - kot ke Nemčija ali Italija - o največjem sploh ne bi bilo debate. Rezultati povedo svoje."

Spremljate Wimbledon? In na splošno tenis?
"Malo spremljam, bolj zdaj v Sloveniji kot v Ameriki. Nisem povsem noter, da bi vedela, kdo je prvi, drugi … Spremljam pa rezultate."

Seveda vas moram izzvati: kdo bo osvojil Wimbledon?
"Upam, da bo zmagal Novak. V ženski konkurenci pa Sabalenka."

Slovenke so že končale z nastopi, najboljša je bila Veronika Erjavec z drugim krogom. Denimo vaš najboljši uspeh je tretji krog. Zakaj je tako nemogoče ponoviti rezultate ne samo vas, ampak celotne vaše zlate generacije z Majo Matevžič, Katarino Srebotnik in še eno Mariborčanko Tino Križan na Čelu?

"Takrat nas je bilo več – jaz, Maja Matevžič, Katarina, Tina Križan… Bile smo močna generacija, polna konkurence. To nas je gnalo naprej. Slovenija je majhna, a imamo vrhunske športnike na svetovni ravni. Pogosto pa nismo zadovoljni - premalo spodbujamo. Me smo bile vržene med 'morske pse' in smo plavale. Konkurenca te motivira, delaš korake naprej. Tako kot pri Federerju in Nadalu – eden drugega sta vlekla naprej, potem še Novak, tudi Andy Murray. Brze vrhunske konkurence ni vrhunskih rezultatov."

[[image_2_article_78806]]

Ste še kaj v stiku s slovenskim tenisom?
"Žal ne. Nihče me nič ne vpraša, kot da nimajo potrebe po informacijah. Po svetu so bivši tenisači vključeni v zveze, pri nas pa se zdi, da se nekateri bojijo, da bi kdo prevzel njihovo funkcijo. Če ni rezultatov, jih pač ni – in to v Sloveniji pogosto gre skozi."

Menda ste bili že hitro po koncu kariere prepuščeni sami sebi? V enem trenutku zlato dekle slovenskega tenisa, v drugem zgodovina ... ?
"Drži. Ko se kariera zaključi, sploh zaradi poškodbe, ostaneš sam. A treba je gledati naprej. Življenje gre naprej."

Ste kdaj nostalgični ob spominih na svoje najboljše čase?

"Svoje rezultate bolj cenim zdaj kot prej - med kariero samo loviš točke, rezultate, uvrstitve. Tudi Slovenija kot mlada država se je s temi prvimi uspehi športnikov formirala. Ko zdaj gledam Wimbledon, si rečem: 'Vau, tudi jaz sem to igrala.' Pa ne le to. Bile smo tri Slovenke med 30 nosilkami – to ni mala stvar."

Se kdaj sprašujete, kaj bi bilo, če ne bi bilo poškodbe?
"Seveda. Vedno je to 'kaj bi, če bi', sploh ko sem se ukvarjala z rehabilitacijo. Sprašuješ se, zakaj jaz? Potem pa začneš iskati rešitve in greš naprej. Ampak ja, še danes me razjezi, zakaj se je to zgodilo - pa še na butast način. Ampak nič ne boš spremenilo, treba je iti dalje."

Vas ljudje še prepoznajo?
"Ja, še vedno. Je zelo dober občutek, da te cenijo in da se te spomnijo. Drugače pa sem bolj skrita - Pohorje, gozd, fitnes zjutraj, ko še nikogar ni. Še vedno ohranjam športen življenjski slog."

Pred leti ste omenili željo po vrnitvi v Slovenijo. A letos ste postali ameriška državljanka?
"Ja. Veliko olajšanje, ker so papirji urejeni in ne živim več v strahu. Tudi če si na zeleni karti, moraš biti vsaj pol leta v ZDA. Zdaj, ko imam potni list, lahko grem za dva dni ali za celo leto – svoboda je večja. Ampak cilj je, da se vrneva v Slovenijo in se upokojiva tukaj."

Kje je lepše - ZDA ali Slovenija?
"V ZDA si vedno tujec. Kultura je drugačna. Tukaj imava družino, prijatelje, tukaj sem odrasla. Zelo pogrešam Pohorje - to je moj življenjski filter."

A če zdaj na ulici vprašamo, kdo bi Maribor zamenjal za Florido, bi najbrž večina dvignila roke?

"Tako je to - če imaš kodraste lase, hočeš ravne. Če imaš pa ravne, hočeš kodraste. Idealno bi bilo malo tu, malo tam. Penzija v Sloveniji, razen pozimi – takrat bi šla na Florido. Zime ne maram."